Katekizem katoliške Cerkve

KKC 643

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › I. Zgodovinski in presežni dogodek

Prikazovanja Vstalega

641

Marija Magdalena in svete žene, ki so prišle dokončno mazilit Jezusovo telo (prim. Mr 16,1; Lk 24,1), ki je bilo pokopano v naglici zaradi nastopa sobote na veliki petek zvečer (prim. Jn 19,31.42), so se prve srečale z Vstalim (prim. Mt 28,9-10; Jn 20,11-18). Tako so bile žene prve znanilke Kristusovega vstajenja za same apostole (Lk 24,9-10). Njim se Jezus pokaže zatem, najprej Petru, nato dvanajsterim (prim. 1 Kor 15,5). Peter, ki je poklican, da utrdi v veri svoje brate (prim. Lk 22,31-32), vidi torej Vstalega pred njimi in prav na njegovo pričevanje se sklicuje občestvo: "Gospod je res vstal in se prikazal Simonu" (Lk 24,34.36).

642

Vse, kar se je zgodilo v teh velikonočnih dneh, zavezuje vsakega izmed apostolov -- in še posebej Petra -- h graditvi nove dobe, ki se je začela na velikonočno jutro. Kot priče Vstalega ostajajo temeljni kamni njegove Cerkve. Vera prvega občestva vernikov temelji na pričevanju konkretnih ljudi, ki so jih kristjani poznali in so večidel še živeli med njimi. Te "priče Kristusovega vstajenja" (prim. Apd 1,22) so predvsem Peter in dvanajsteri, a ne samo ti: Pavel jasno govori o več kot petsto ljudeh, ki se jim je Jezus prikazal naenkrat poleg Jakoba in vseh apostolov (prim. 1 Kor 15,4-8).

643

Pred temi pričami je nemogoče, da bi razlagali Kristusovo vstajenje zunaj fizičnega reda in da ga ne bi priznali kot zgodovinsko dejstvo. To sledi iz dejstev, da je bila vera učencev podvržena koreniti preizkušnji ob trpljenju njihovega učitelja in njegovi smrti na križu, ki jo je naprej napovedal (prim. Lk 22,31-32). Pretres, ki ga je izzvalo trpljenje, je bil tako velik, da učenci (vsaj nekateri) niso takoj verjeli novici o vstajenju. Evangeliji nam nikakor ne kažejo občestva, ki bi ga zajela mistična vznesenost, pač pa nam prikazujejo potrte učence ("žalostne": Lk 24,17) in prestrašene (prim. Jn 20,19). Zato niso verjeli svetim ženam, ki so se vrnile od groba, in njihove "besede so se jim zdele kakor blodnja" (Lk 24,11; prim. Mr 16,11.13). Ko se je Jezus prikazal enajsterim na veliko noč zvečer, "je grajal njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju" (Mr 16,14).

644

Celo vpričo stvarnosti vstalega Jezusa učenci še dvomijo (prim. Lk 24,38), tako nemogoča se jim stvar zdi: mislijo, da vidijo duha (prim. Lk 24,39). "Od veselja še niso verjeli in so se čudili" (Lk 24,41). Tomaž je šel skoz isto preizkušnjo dvoma (prim. Jn 20,24-27) in še ob zadnjem prikazanju v Galileji, o katerem poroča Matej, "so nekateri dvomili" (Mt 28,17). Zato je domneva, po kateri naj bi bilo vstajenje "proizvod" vere (ali lahkovernosti) apostolov, brez podlage. Prav nasprotno, njihova vera v vstajenje se je porodila -- pod vplivom božje milosti -- iz neposrednega izkustva stvarnosti vstalega Jezusa.

Stanje Kristusove vstale človeške narave

645

Vstali Jezus vzpostavlja z učenci neposredne stike, po dotiku (prim. Lk 24,39; Jn 20,27) in z obedovanjem z njimi (prim. Lk 24,30.41-43; Jn 21,9.13-15). S tem jih povabi, naj spoznajo, da ni duh (prim. Lk 24,39), predvsem pa, da ugotovijo, da je vstalo telo, s katerim se jim predstavlja, isto, kot je bilo mučeno in križano, saj še nosi sledove trpljenja (prim. Lk 24,40; Jn 20,20.27). To pravo in stvarno telo pa ima vendar obenem nove lastnosti poveličanega telesa: vstali Jezus ni več postavljen v prostor in čas, temveč se more napraviti navzočega, kjer mu prija in kadar hoče (prim. Mt 28,9.16- 17; Lk 24,15.36; Jn 20,14.19.26; 21,4), kajti njegova človeška narava ne more biti več zadržana na zemlji in pripada le še Očetovemu božjemu območju (prim. Jn 20,17). Zaradi tega je tudi vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže, kakor hoče: pod videzom vrtnarja (prim. Jn 20,14.15) ali "v drugi podobi" (Mr 16,12), ne v tisti, ki je bila učencem domača, in to zato, da spodbudi njihovo vero (prim. Jn 20,14.16; 21,4.7).