Ta ljubezen nikogar ne izključi. Jezus sam je spomnil na to ob sklepu prilike o izgubljeni ovci: "Tako noče vaš Oče, ki je v nebesih, da se zgubi kdo od teh malih" (Mt 18,14). Jezus trdi, da "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28); ta zadnji izraz ni restriktiven (omejevalen): celota človeštva postavlja naproti eni sami Odrešenikovi osebi, ki se izroča za rešitev (prim. Rim 5,18-19). Cerkev, sledeč apostolom (prim. 2 Kor 5,15; 1 Jn 2,2), uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: "Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo nikogar, ki bi Kristus ni bil zanj trpel" (koncil v Quiercyju l. 853: DS 624).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe
III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe
Vse Kristusovo življenje je daritev Očetu
Božji Sin, ki "ni prišel iz nebes zato, da bi spolnjeval svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal" (Jn 6,38), pravi "ob svojem prihodu na svet:... Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. ... V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej" (Heb 10,5-10). Že s prvim trenutkom svojega učlovečenja vključi Sin zveličavni božji načrt v svoje odrešenjsko poslanstvo: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo" (Jn 4,34). Jezusova spravna žrtev "za grehe vsega sveta" (1 Jn 2,2) je izraz njegovega občestva ljubezni do Očeta: "Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje" (Jn 10,17). "Naj svet spozna, da ljubim Očeta, in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,31).
Ta želja po spolnjevanju načrta odrešenjske ljubezni svojega Očeta prežema vse Jezusovo življenje (prim. Lk 12,50; 22,15; Mt 16,21-23), saj je njegovo odrešenjsko trpljenje bistveni (raison d'Ltre) razlog njegovega učlovečenja: "Oče, reši me iz te ure! A zaradi te ure sem vendar prišel" (Jn 12,27). "Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?" (Jn 18,11). In še na križu, preden je "dopolnjeno vse" (Jn 19,30), reče: "Žejen sem" (Jn 19,28).
"Jagnje, ki odjemlje greh sveta"
Potem ko je Janez Krstnik privolil, da mu podeli krst kakor grešnikom (Lk 3,21; Mt 3,14-15), je videl in pokazal v Jezusu "božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29; prim. Jn 1,36). S tem razkrije, da je Jezus trpeči služabnik, ki se pusti molče odvesti v klavnico (Iz 53,7; prim. Jer 11,19) ter nosi greh množic (prim. Iz 53,12), in hkrati velikonočno jagnje, simbol odrešenja Izraela za časa prve pashe (2 Mz 12,3-14; prim. Jn 19,36; 1 Kor 5,7). Celotno Jezusovo življenje izraža njegovo poslanstvo: prišel je, "da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45).
Jezus prostovoljno sprejema Očetovo odrešenjsko ljubezen
Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, "ji je izkazal ljubezen do konca" (Jn 13,1), saj "nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo d< življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in v smrti postala svobodno in popolno orodje njegove božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi (prim. Heb 2,10.17-18; 4,15; 5,7-9). Jezus je v resnici prostovoljno sprejel svoje trpljenje in svojo smrt iz ljubezni do svojega Očeta in do ljudi, katere hoče Oče rešiti: "Nihče mi ne more vzeti življenja, ampak ga dam jaz sam od sebe" (Jn 10,18). Od tod vzvišena svoboda Božjega Sina, ko gre smrti naproti (prim. Jn 18,4-6; Mt 26,53).