Sv. Peter more v skladu s tem izraziti apostolsko vero v božji odrešenjski načrt takole: "Iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, vas niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta določen, razodela pa se je poslednji čas zaradi vas" (1 Pt 1,18-20). Grehi ljudi, sledeči izvirnemu grehu, imajo za kazen smrt (prim. Rim 5,12; 1 Kor 15,56). S tem, da je poslal svojega lastnega Sina v podobi hlapca (prim. Flp 2,7), v podobi padle in zaradi greha smrti zapisane človeške narave (prim. Rim 8,3), "je Bog njega, ki ni poznal greha, za nas napravil greh, di bi mi v njem postali božja pravičnost" (2 Kor 5,21).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › II. Kristusova odrešilna smrt v odrešenjskem Božjem načrtu
Jezus zavrženja (od Boga) ni izkušal tako, kakor da bi on sam imel greh (prim. Jn 8,46). Toda v odrešilni ljubezni, ki ga je vedno zedinjala z Očetom (prim. Jn 8,29), je nas v zablodelosti našega greha stran od Boga privzel tako, da je na križu mogel reči v našem imenu: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34; Ps 22,1). Bog je Jezusa na tak način napravil solidarnega z nami grešniki in "ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse" (Rim 8,32), da bi dobili "spravo z Bogom" po "smrti njegovega Sina" (Rim 5,10).
Bog ima pobudo vesoljne odrešitvene ljubezni
Ko Bog izroča svojega Sina za naše grehe, razodeva, da je njegov načrt z nami načrt dobrohotne ljubezni, ki prehiteva vsako zasluženje z naše strani: "Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,10; prim. 4,19). "Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili mi še grešniki" (Rim 5,8).
Ta ljubezen nikogar ne izključi. Jezus sam je spomnil na to ob sklepu prilike o izgubljeni ovci: "Tako noče vaš Oče, ki je v nebesih, da se zgubi kdo od teh malih" (Mt 18,14). Jezus trdi, da "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28); ta zadnji izraz ni restriktiven (omejevalen): celota človeštva postavlja naproti eni sami Odrešenikovi osebi, ki se izroča za rešitev (prim. Rim 5,18-19). Cerkev, sledeč apostolom (prim. 2 Kor 5,15; 1 Jn 2,2), uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: "Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo nikogar, ki bi Kristus ni bil zanj trpel" (koncil v Quiercyju l. 853: DS 624).
III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe
Vse Kristusovo življenje je daritev Očetu
Božji Sin, ki "ni prišel iz nebes zato, da bi spolnjeval svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal" (Jn 6,38), pravi "ob svojem prihodu na svet:... Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. ... V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej" (Heb 10,5-10). Že s prvim trenutkom svojega učlovečenja vključi Sin zveličavni božji načrt v svoje odrešenjsko poslanstvo: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo" (Jn 4,34). Jezusova spravna žrtev "za grehe vsega sveta" (1 Jn 2,2) je izraz njegovega občestva ljubezni do Očeta: "Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje" (Jn 10,17). "Naj svet spozna, da ljubim Očeta, in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,31).