Jezus še zdaleč ni bil sovražen do templja (prim. Mt 8,4; 23,21; Lk 17,14; Jn 4,22), kjer je podajal bistvene poteze svojega nauka (prim. Jn 18,20). Hotel je marveč plačati tempeljski davek pridružujoč si Petra (prim. Mt 17,24-27), katerega je pravkar postavil za temelj svoji prihodnji Cerkvi (prim. Mt 16,18). Še več, poistovetil se je s templjem, ko se je predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi (prim. Jn 2,21; Mt 12,6). Prav zato njegova telesna usmrtitev (prim. Jn 2,18-22) napoveduje tisto porušenje templja, ki bo razkrilo vstop v novo dobo odrešenjske zgodovine: "Pride ura, ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu" (Jn 4,21; prim. Jn 4,23-24; Mt 27,51; Heb 9,11; Raz 21,22).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › III. Jezus in Izraelova vera v edinega Boga in odrešenika
III. Jezus in Izraelova vera v edinega Boga in odrešenika
Če je moglo biti Jezusovo razmerje do postave in do jeruzalemskega templja za izraelske verske oblasti povod "nasprotovanja" (prim. Lk 2,34), pa je bila zanje resnični kamen spotike (prim. Lk 20,17; Ps 118,22) Jezusova vloga, v kateri je ljudi odreševal od greha, kar je božje delo v najodličnejšem smislu.
Jezus je vzbudil pohujšanje pri farizejih, ker je jedel s cestninarji in grešniki (prim. Lk 5,30) tako po domače kakor z njimi samimi (prim. Lk 7,36; 11,37; 14,1). Proti tistim med njimi, "ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge" (Lk 18,9; prim. Jn 7,49; 9,34), je Jezus zatrdil: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo" (Lk 5,32). Šel je še dalje, ko je vpričo farizejev izjavil, da zaradi tega, ker je greh vsesplošen (prim. Jn 8,33-36), tisti, ki si domišljajo, da ne potrebujejo odrešenja, zaslepljajo sami sebe (prim. Jn 9,40-41).
Jezus je vzbujal pohujšanje predvsem zato, ker je svoje usmiljeno ravnanje do grešnikov istovetil s stališčem Boga samega do njih (prim. Mt 9,13; Oz 6,6). Šel je še dalje in celo dal razumeti, da grešnike s tem, ko skupaj z njimi je pri isti mizi (prim. Lk 15,1-12), pripušča k mesijanski gostiji (prim. Lk 15,23-32). A prav posebej z odpuščanjem grehov je Jezus postavljal izraelske verske oblasti pred dilemo. Kajti le-te v svoji zgroženosti po pravici govore: "Kdo more grehe odpuščati razen Boga" (Mr 2,7). Ko Jezus odpušča grehe, tedaj ali govori bogokletno, ker se on, ki je človek, dela enakega Bogu (prim. Jn 5,18; 10,33), ali pa govori resnico in njegova oseba božje ime ponavzočuje in razodeva (prim. Jn 17,6.26).
Samo božja identiteta Jezusove osebe more opravičiti tako absolutno zahtevo, kakor je tale: "Kdor ni z menoj, je zoper mene" (Mt 12,30); prav tako, ko pravi, da je v njem "več kakor Jona, (...) več kakor Salomon" (Mt 12,41-42), "več kakor tempelj" (Mt 12,6); ali ko kliče v spomin glede sebe, da je David imenoval Mesija svojega Gospoda (prim. Mt 12,36.37); ko trdi: "Preden je bil Abraham, sem jaz" (Jn 8,58); in celo: "Jaz in Oče sva eno"(Jn 10.30).