Katekizem katoliške Cerkve

KKC 553

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja

551

Že na začetku svojega javnega življenja Jezus izbere dvanajst mož, da bi bili z njim in bili deležni njegovega poslanstva (prim. Mr 3,13-19); da jim delež pri svoji oblasti "poslal jih je oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike" (Lk 9,2). Za vselej ostanejo pridruženi Kristusovemu kraljestvu, ker on sam po njih vodi Cerkev:

mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov (Lk 22,29-30).

552

V zboru dvanajsterih zavzema Peter prvo mesto (prim. Mr 3,16; 9,2; Lk 24,34; 1 Kor 15,5). Jezus mu je zaupal edinstveno poslanstvo. Po razodetju, prihajajočem od Očeta, je bil Peter izpovedal: "Ti si Kristus, Sin živega Boga". Naš Gospod mu je bil tedaj izjavil: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bo sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (Mt 16,18). Kristus, "živi kamen" (1 Pt 2,4), zagotavlja svoji Cerkvi, zgrajeni na Petru, zmago nad oblastmi smrti. Peter bo z ozirom na vero, ki jo je izpovedal, ostal neomajna skala Cerkve. Imel bo poslanstvo, da to vero varuje vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate (prim. Lk 22,32).

553

Jezus je zaupal Petru specifično oblast: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih" (Mt 16,19). "Oblast ključev" označuje oblast voditi božjo hišo, ki je Cerkev. Jezus, "dobri pastir" (Jn 10,11) je potrdil to nalogo po svojem vstajenju: "Pasi moje ovce" (Jn 21,15-17). Oblast "zavezovati in razvezovati" pomeni pooblastilo za odpuščanje grehov, izrekanje doktrinalnih razsodb in disciplinarnih odločitev v Cerkvi. Jezus je to avtoriteto zaupal Cerkvi prek apostolske službe (prim. Mt 18,18) in zlasti Petrove, ki je edini, kateremu je izrecno zaupal ključe božjega kraljestva.

Predokus božjega kraljestva: spremenitev

554

Od tistega dne dalje, ko je Peter izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, je Učitelj "začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko trpeti... da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati" (Mt 16,21): Peter zavrača to napoved (prim. Mt 16,22-23), ostali je ne razumejo nič bolje (prim. Mt 17,23; Lk 9,45). Prav v to miselno zvezo je postavljen skrivnostni prizor Jezusove spremenitve (prim. Mt 17,1-8 vzpor.; 2 Pt 1,16-18) na visoki gori pred tremi pričami, ki jih je sam izbral: Petrom, Jakobom in Janezom. Jezusov obraz in oblačila zableščijo v sijaju luči, Mojzes in Elija se prikažeta in "se z njim pogovarjata o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu" (Lk 9,31). Oblak jih pokrije in glas iz nebes se zasliši: "To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (Lk 9,35).

555

Za trenutek pokaže Jezus svojo božjo slavo ter tako potrdi Petrovo izpoved vere. Pokaže tudi, da mora, če naj "pride v svojo slavo" (Lk 24,26) iti po poti križa v Jeruzalem. Mojzes in Elija sta videla božje veličastvo na gori; postava in preroki so bili napovedovali Mesijevo trpljenje (prim. Lk 24,27). Jezusovo trpljenje je pač res Očetova volja: Sin ravna kot božji služabnik (prim. Iz 42,1). Oblak nakazuje navzočnost Svetega Duha: "Tota Trinitas apparuit: Pater in voce; Filius in homine; Spiritus in nube clara" ("Prikazala se je vsa Trojica: Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku", sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2):

Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog, tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu

oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta (Bizantinska liturgija, Kondak na praznik spremenitve).