Katekizem katoliške Cerkve

KKC 498

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 2. odstavek: 2 ...spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije device › I. Spočet od Svetega Duha

Marijino devištvo

496

Že od prvih formulacij vere dalje (prim. DS 10-64) je Cerkev izpovedovala, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device Marije, poudarjajoč tudi telesni vidik tega dogodka: Jezus je bil spočet "absque semine ex Spiritu Sancto" (lateranski koncil 649: DS 503: S 195). Cerkveni očetje vidijo v deviškem spočetju znamenje, da je božji Sin resnično prišel v človeški naravi, kakršna je naša:

Tako sv. Ignacij Antiohijski (začetek 2. stol.): "Trdno ste prepričani glede našega Gospoda, da je bil v resnici iz Davidovega rodu po mesu (Rim 1,3), Božji Sin po božji volji in moči (prim. Jn 1,3), ki ga je resnično rodila devica... Pod Poncijem Pilatom je bil za nas resnično pribit na križ v svojem mesu... in

resnično je trpel, kakor je tudi resnično vstal" (Smirn. 1-2).

497

Evangeljska poročila (prim. Mt 1,18-25; Lk 1,26-38) pojmujejo deviško spočetje kot božje delo, ki presega vsako človeško razumevanje in vsako človeško sposobnost (prim. Lk 1,34): "Kar je spočela, je od Svetega Duha", pravi angel Jožefu glede Marije, njegove zaročenke (Mt 1,20). Cerkev vidi v tem izpolnitev božje obljube, izrečene po preroku Izaiji: "Glej, devica bo spočela in rodila sina" (Iz 7,14; po grškem prevodu Mt 1,23).

498

Molk Markovega evangelija in novozaveznih pisem glede tega, da je Marija spočela deviško, je včasih povzročal težave. Mogli so se tudi spraševati, če ne gre tukaj za legende ali teološke konstrukcije, ki nimajo namena govoriti o zgodovinskem dogodku. Na to je treba odgovoriti: Vera v Jezusovo deviško spočetje je naletela na živa nasprotovanja, posmehovanja ali nerazumevanja s strani neverujčih, Judov in poganov (prim. sv. Justin, dial. 99,7; Origen, Cels. 1,32.69; idr.): ni je motivirala poganska mitologija ali kakršnokoli prilagajanje idejam onega časa. Smisel tega dogodka je dostopen samo veri, ki gleda nanj v luči "medsebojne zveze

skrivnosti" (DS 3016), v luči celotne miselne zveze Kristusovih skrivnosti, od njegovega učlovečenja do njegove pashe. Sv. Ignacij Antiohijski že pričuje za to povezavo: "Knez tega sveta ni vedel za Marijino devištvo in njen porod, kakor tudi ne za Gospodovo smrt: to so tri glasno govoreče skrivnosti, ki so se izvršile v

božjem molku" (Ef. 19,1; prim. 1 Kor 2,8).

Marija – vedno devica

499

Poglabljanje svoje vere v deviško materinstvo je vodilo Cerkev k izpovedovanju realnega in vednega Marijinega devištva (prim. DS 427) celo v sami roditvi učlovečenega Božjega Sina (prim. DS 291: S 173; DS 442; 503; 571; 1880). Kristusovo rojstvo dejansko "ni zmanjšalo deviške nedotaknjenosti" njegove matere, "ampak jo je posvetilo" (C 57). Cerkvena liturgija slavi Marijo kot "Aeiparthenos", "vedno devico" (prim. C 52).

500

Temu včasih ugovarjajo, češ da evangelij omenja Jezusove brate in sestre (prim. Mr 3,31-35; 6,3; 1 Kor 9,5; Gal 1,19). Cerkev je vedno razumela ta mesta tako, da ne označujejo drugih otrok device Marije: in v resnici sta Jakob in Jožef, "Jezusova brata" (Mt 13,55), sinova neke Marije, Kristusove učenke (prim. Mt 27,56), ki je značilno označena kot "druga Marija" (Mt 28,1). Gre za bližnje Jezusove sorodnike, v skladu z

izrazom, ki je znan stari zavezi (prim. 1 Mz 13,8; 14,16; 29,15; itd.).