človek: S svojo odprtostjo za resnico in za lepoto, s svojim čutom za nravno dobro, s svojo svobodo in z glasom svoje vesti, s svojim teženjem po neskončnem in po sreči se človek sprašuje o bivanju Boga. V teh odprtostih zaznava znamenja svoje duhovne duše. Ta duša, "seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi in ki ga ni mogoče skrčiti zgolj na tvar" (CS 18,1; prim. 14,2), ne more imeti svojega izvira drugje kakor samo v Bogu.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › II. Pota pristopa k spoznavanju Boga
Svet in človek pričujeta, da nimata sama v sebi niti svojega prvega počela niti svojega poslednjega cilja, marveč da imata delež pri Biti sami, ki je brez začetka in brez konca. Tako more človek po teh različnih "poteh" priti do spoznanja obstoja neke realnosti, ki je prvi vzrok in poslednji cilj vsega, "in ki ga vsi imenujejo Bog" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,2,3).
Zmožnosti, ki jih ima, napravljajo človeka sposobnega spoznati obstoj osebnega Boga. Da pa bi človek mogel vstopiti v njegovo intimnost (notranjost), se je Bog hotel človeku razodeti in podariti človeku milost, da bi mogel sprejeti to razodetje v veri. Kljub temu nas morejo dokazi za obstoj Boga disponirati (pripraviti) za vero in pomagati, da vidimo, kako ne nasprotuje človeškemu razumu.
III. Spoznanje Boga po gledanju Cerkve
"Sveta mati Cerkev veruje in uči: Boga, počelo in cilj vseh stvari, je mogoče z naravno lučjo človeškega razuma iz stvarstva z gotovostjo spoznati" (1. vat. koncil: DS 3004; prim. 3026: BR 6). Brez te svoje zmožnosti bi človek ne mogel sprejeti božjega razodetja. Človek ima to zmožnost, ker je ustvarjen "po božji podobi" (1 Mz 1,26).
Znotraj zgodovinskih razmer, v katerih živi, pa ima človek mnogo težav pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo svojega razuma:
Čeprav more človeški razum sam po sebi s svojimi naravnimi močmi in naravno lučjo priti do resničnega in trdnega spoznanja o enem osebnem Bogu, ki s svojo previdnostjo ohranjuje in vlada svet, in do spoznanja naravne postave, ki jo je Stvarnik položil v naše duše, je vendar nemalo ovir, ki preprečujejo, da bi razum to svojo prirojeno zmožnost uspešno in s pridom uporabljal. Kajti kar se tiče Boga in kar zadeva odnose med ljudmi in Bogom, obstoje resnice, ki popolnoma presegajo red čutnih reči; ko gre za to, da le-te prevedemo v dejavno življenje, ki naj ga oblikujejo, zahtevajo od nas požrtvovalnost in zatajevanje samega sebe. Ko se naj človeški razum dokoplje do takih resnic, naleti na težave tako zaradi vzgibov čutnosti in domišljije kakor tudi zaradi zle poželjivosti, pritekajoče iz izvirnega greha. Zaradi tega se ljudje v takih rečeh radi prepričujejo, da je krivo ali vsaj dvomljivo, za kar bi hoteli, da ne bi bilo resnično (Pij XII., okr. "Humani Generis": DS 3875).