Katekizem katoliške Cerkve

KKC 337

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 5. odstavek: Nebesa in zemlja › II. Vidni svet

335

V svojem bogoslužju se Cerkev pridružuje angelom, ko moli trikrat svetega Boga (RiM, "Sanctus - Svet"); Cerkev prosi za njihovo pomoč (tako v "Supplices te rogamus - Ponižno te prosimo" rimskega kanona ali v "In Paradisum deducant te angeli - V nebesa naj te spremijo angeli" pogrebnega bogoslužja ali tudi v "Kerubinski pesmi" bizantinske liturgije), ter praznuje še posebej spomin nekaterih angelov (sv. Mihael, sv. Gabriel, sv. Rafael, angeli varuhi).

336

Od otroštva (prim. Mt 18,10) do smrti (prim. Lk 16,22) spremlja človeško življenje njihovo varstvo (prim. Ps 34,8; 91,10-13) in njihova priprošnja (prim. Job 33,23-24; Zah 1,12; Tob 12,12). "Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju" (sv. Bazilij, Eun. 3,1). Že tu na zemlji je krščansko življenje v veri deležno blažene družbe angelov in ljudi, zedinjenih v Bogu.

II. Vidni svet

337

Bog sam je ustvaril vidni svet v vsem njegovem bogastvu, njegovi raznoličnosti in njegovem redu. Sveto pismo simbolično prikazuje Stvarnikovo delo kot zaporedje šesterih dni božjega "dela", ki se končajo s "počitkom" sedmega dne (1 Mz 1,1 - 2,4). Sveto besedilo uči glede stvarjenja resnice, ki jih je Bog razodel za naše zveličanje (prim. BR 11), tiste resnice, ki omogočajo "priznavati globoko notranjo naravo vsega stvarstva, njegovo vrednost in njegovo naravnanost na božjo slavo" (C 36).

338

Ničesar ni, kar bi ne dolgovalo svojega obstoja Bogu stvarniku. Svet se je začel, ko je bil z božjo besedo priklican iz nič; vsa obstajajoča bitja, celotna narava, in celotna človeška zgodovina - vse to se zakoreninja v tem prvotnem dogodku: to je nastanek sam, s katerim je bil svet vzpostavljen in se je začel čas (prim. sv. Avguštin, Gen. Man. 1,2,4).

339

Vsako ustvarjeno bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno popolnost. Za vsako od del "šesterih dni" je rečeno: "In Bog je videl, da je dobro". "Saj prejmejo vse stvarnosti prav na temelju ustvarjenosti svojo lastno trdnost, resničnost in dobrost ter svoje lastne zakone in red" (CS 36,2). Različne stvari, hotene v njihovi lastni biti, odsevajo vsaka na svoj način žarek neskončne božje modrosti in dobrote. Zaradi tega mora človek spoštovati lastno dobrost vsake stvari, tako da se izogiblje takšnemu neurejenemu uporabljanju stvari, ki prezira Stvarnika in ima pogubne posledice za ljudi in za njihovo okolje.