Molitev k našemu Očetu mora v nas razvijati voljo, da bi mu bili "slični", pa tudi preprosto in zaupljivo srce.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › IV. Ki si v nebesih
Ko rečemo Oče "naš", se sklicujemo na novo zavezo v Jezusu Kristusu, na občestvo s presveto Trojico in na božjo ljubezen, ki se po Cerkvi razprostira na razsežnosti vsega sveta.
"Ki si v nebesih" ne naznačuje kraja, temveč veličastvo Boga samega in njegovo navzočnost v srcu pravičnih... Nebesa, Očetova hiša, to je resnična domovina, kamor težimo in ki ji že pripadamo.
3. člen: Sedem prošenj
Potem ko nas je sinovski Duh postavil v navzočnost Boga, našega Očeta, da bi ga molili, ljubili in "blagoslavljali" (hvalili), nam daje, da se iz naših src dvigne sedem prošenj, sedem blagoslovov. Prve tri, ki so bolj "teologalne" (k Bogu naravnane), nas pritegnejo k Očetovi slavi; zadnje štiri, ki so kakor pota k njemu, izročajo našo bedo njegovi milosti. "Brezno kliče breznu" (Ps 42,8).
Prvi val nas ponese k njemu, za njega: tvoje ime, tvoje kraljestvo, tvoja volja! Prav to je lastno ljubezni, da mislimo najprej na njega, ki ga ljubimo. V vsaki od teh treh prošenj ne imenujemo "nas" samih, marveč nas prevzema "goreče hrepenenje", celo "koprnenje" ljubljenega Sina po slavi njegovega Očeta (prim. Lk 22,14; 12,50): "Posvečeno bodi... Pridi... ZgČdi se...": te tri prošnje so že uslišane v daritvi Kristusa Odrešenika, a se obračajo odslej v upanju naproti svoji končni spolnitvi, dokler Bog ni še vse v vseh (prim. 1 Kor 15,28).