Druga skušnjava, ki ji odpre vrata domišljavost, je lenoba (acedia). Duhovni očetje s tem razumejo neke vrste depresijo (potrtost), ki nastane zaradi popuščanja v askezi (zatajevanju samega sebe), zaradi zmanjšanja čuječnosti, zaradi malomarnosti srca. "Duh je sicer voljan, toda meso je slabo" (Mt 26,41). S čim večje višine pademo, tem bolj se poškodujemo. Malodušnost, boleča malodušnost, je narobna, nasprotna stran domišljavosti. Kdor je ponižen, se ne čudi zaradi svoje revščine, ta revščina ga nagiba k večjemu zaupanju, k trdnemu vztrajanju v stanovitnosti.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › III. Sinovsko zaupanje
III. Sinovsko zaupanje
Sinovsko zaupanje gre skozi preizkušnjo - postane preizkušeno - v bridkostih (prim. Rim 5,3-5). Glavna težava se tiče prosilne molitve, zase ali za druge v priprošnji. Nekateri celo nehajo moliti, ker - tako mislijo - njihova prošnja ni uslišana. Tu nastopita dve vprašanji: Zakaj mislimo, da naša prošnja ni bila uslišana? Kako je naša molitev uslišana, "učinkovita"?
Zakaj bi se pritoževali, da nismo bili uslišani?
Najprej bi nas morala spraviti v začudenje neka ugotovitev. Kadar Boga hvalimo ali se mu zahvaljujemo za njegove dobrote v splošnem, tedaj nismo nič zaskrbljeni za to, da bi zvedeli, ali mu je naša molitev prijetna. Nasprotno pa zahtevamo, da bi videli rezultat naše prošnje. Kakšna je torej podoba Boga, ki daje nagibe naši molitvi: mar je Bog sredstvo, ki naj ga uporabljamo, ali je Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa?
Ali smo prepričani, da "ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba" (Rim 8,26)? Ali prosimo Boga za "primerne dobrine"? Naš Oče dobro ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo (prim. Mt 6,8), a čaka na našo prošnjo, ker obstaja dostojanstvo njegovih otrok v njihovi svobodi. Treba pa je prositi z njegovim Duhom svobode, da moremo v resnici spoznati njegovo željo (prim. Rim 8,27).
"Nimate, ker ne prosite. Prosite, pa ne prejmete, ker prosite s slabim namenom, zato da bi potešili svoja poželenja" (Jak 4,2-3; prim. celotno sobesedilo Jak 4,1-10; 1,5-8; 5,16). Če prosimo z razdvojenim, "prešuštnim" (Jak 4,4) srcem, nas Bog ne more uslišati, saj hoče naše dobro, naše življenje. "Ali mislite, da zaman pravi Sveto pismo: 'Do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v vas'?" (Jak 4,5). Naš Bog je "ljubosumen" glede nas, kar je znamenje resničnosti njegove ljubezni. Vstopimo v hrepenenje njegovega Duha, pa bomo uslišani:6
Ne bodi žalosten, če ne prejmeš od Boga takoj tega, za kar ga prosiš; to je zaradi tega, ker ti hoče storiti še več dobrega zaradi tvoje stanovitnosti, s katero ostajaš z njim v molitvi (Evagrij Pontski, or. 34). Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, ep. 130,8,17).
Kako je naša molitev učinkovita?