Pozitivno ime za boj zoper naš posedovalni in gospodovalni jaz je čuječnost, treznost srca. Kadar Jezus poudarja čuječnost, je ta vedno v razmerju do njega, do njegovega prihoda, do poslednjega dneva, in to vsak dan: "danes". Ženin pride sredi noči; luč, ki ne sme ugasniti, je luč vere: "O tebi je govorilo moje srce: Išči njegovo obličje" (Ps 27,8).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › II. Ponižna čuječnost srca
Druga težava, posebej za tiste, ki iskreno hočejo moliti, je suhota. Suhota pripada notranji molitvi, ko je srce kakor "odstavljeno od dojenja": ko so mu kakor brez okusnosti misli, spomini in čustva, celo duhovna. To je trenutek čiste vere, ki zvesto vztraja skupaj z Jezusom v smrtnem boju in pri grobu. "Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu" (Jn 12,24). Če je suhota nastopila zaradi pomanjkanja korenine, ker je beseda padla na kamnita tla, je izid boja odvisen od spreobrnjenja (prim. Lk 8,6.13).
Soočenje s skušnjavami pri molitvi
Najpogostnejša, najbolj skrita skušnjava je naše pomanjkanje vere. Izraža se manj v izrečni neveri kakor v dejanskem dajanju prednosti. Ko začnemo moliti, stopi pred nas tisoč opravkov ali skrbi, ki jih imamo za nujne in naj bi jim dali prednost; znova je to trenutek resnice za srce in za njegovo prednostno ljubezen. Včasih se obrnemo h Gospodu kot zadnjemu pribežališču: toda ali v to res verujemo? Včasih vzamemo Gospoda za zaveznika, a srce je še vedno naduto. V vseh primerih nam naše pomanjkanje vere razkrije, da še nimamo razpoloženja ponižnega srca: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5).
Druga skušnjava, ki ji odpre vrata domišljavost, je lenoba (acedia). Duhovni očetje s tem razumejo neke vrste depresijo (potrtost), ki nastane zaradi popuščanja v askezi (zatajevanju samega sebe), zaradi zmanjšanja čuječnosti, zaradi malomarnosti srca. "Duh je sicer voljan, toda meso je slabo" (Mt 26,41). S čim večje višine pademo, tem bolj se poškodujemo. Malodušnost, boleča malodušnost, je narobna, nasprotna stran domišljavosti. Kdor je ponižen, se ne čudi zaradi svoje revščine, ta revščina ga nagiba k večjemu zaupanju, k trdnemu vztrajanju v stanovitnosti.
III. Sinovsko zaupanje
Sinovsko zaupanje gre skozi preizkušnjo - postane preizkušeno - v bridkostih (prim. Rim 5,3-5). Glavna težava se tiče prosilne molitve, zase ali za druge v priprošnji. Nekateri celo nehajo moliti, ker - tako mislijo - njihova prošnja ni uslišana. Tu nastopita dve vprašanji: Zakaj mislimo, da naša prošnja ni bila uslišana? Kako je naša molitev uslišana, "učinkovita"?
Zakaj bi se pritoževali, da nismo bili uslišani?