Domov/Katekizem/KKC 2727

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2727

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › I. Ugovori zoper molitev

2. člen: Molitveni boj

2725

Molitev je dar milosti in odločen odgovor z naše strani. Vselej predpostavlja napor. Veliki molivci stare zaveze pred Kristusom kakor tudi božja Mati in z njim svetniki nas učijo: molitev je boj. Zoper koga? Zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve, od zedinjenja z njegovim Bogom. Molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo. Če kdo trajno (habitualno) noče delati v skladu s Kristusovim Duhom, tudi ne more trajno (habitualno) moliti v njegovem imenu. "Duhovni boj" kristjanovega novega življenja je neločljiv od molitvenega boja.

I. Ugovori zoper molitev

2726

V molitvenem boju se moramo v sebi in okoli sebe spoprijemati z napačnimi pojmovanji molitve. Nekateri vidijo v njej samo psihološko dejavnost, drugi napor za koncentracijo, da bi dosegli umsko izpraznitev. Nekateri naredijo iz nje zakonik obrednih drž in besed. V podzavesti mnogih kristjanov je molitev zaposlenost, ki je nezdružljiva z vsem tistim, kar morajo delati: le-ti nimajo časa. Tisti, ki iščejo Boga z molitvijo, hitro izgubijo pogum, ker ne vedo, da molitev prihaja tudi od Svetega Duha in ne samo od njih samih.

2727

Spoprijemati se moramo tudi z miselnostmi "tega sveta"; te miselnosti nas prepojijo, če nismo čuječi, na primer: resnično naj bi bilo samo to, kar preverita razum in znanost (a molitev je skrivnost, ki presega našo zavest in našo podzavest); vrednote proizvodnje in donosnosti (ker molitev ne proizvaja, je torej nekoristna); senzualizem in udobje, kriterija resničnega, dobrega in lepega (a molitev, "ljubezen do Lepote" - philocalia - je vsa zagledana v veličastvo živega in resničnega Boga); kot odpor proti aktivizmu je molitev prikazana kot beg pred svetom (vendar krščanska molitev ni izstop iz zgodovine in tudi ne prekinitev zveze z življenjem).

2728

Končno se mora naš boj spoprijeti s tem, kar čutimo kot svoje neuspehe v molitvi: malodušnost spričo naših suhot, potrtost, ko Gospodu ne damo vsega, ker imamo "veliko premoženje" (prim. Mr 10,22), razočaranje, ko nismo uslišani v skladu z našo lastno voljo, ranitev našega napuha, ki postane trd zaradi naše grešne nevrednosti, odpor zoper zastonjskost molitve itd. Sklepanje iz vsega tega je vedno isto: čemu sploh moliti? Če naj premagamo te ovire, se moramo bojevati za ponižnost, zaupanje in vztrajnost.

II. Ponižna čuječnost srca

Pred težavami pri molitvi

2729

Navadna težava pri naši molitvi je raztresenost. V ustni molitvi se lahko nanaša na besede in njihov pomen; more pa meriti globlje: na njega, h kateremu molimo v ustni molitvi (liturgični ali osebni), v premišljevanju in v notranji molitvi. Oditi na lov zoper raztresenosti bi pomenilo p<sti v njene pastR, ko je vendar dovolj, da se vrnemo v svoje srce: raztresenost nam odkriva tisto, na kar smo navezani, in ko se tega pred Gospodom ponižno zavemo, mora to v nas prebuditi našo prav posebno ljubezen do njega, ko mu z vso odločnostjo darujemo svoje srce, da ga očisti. Boj, izbira Učitelja, ki naj mu služimo, ima svoje mesto tukaj - v srcu (prim. Mt 6,21.24).