Ta potreba, da notranji molitvi pridružujemo čute, ustreza zahtevi naše človeške narave. Smo telo in duh ter čutimo potrebo, da svoja občutja izrazimo navzven. Moliti je treba z vsem svojim bitjem, da damo svojim prošnjam celotno možno moč.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 1. člen: Izrazi molitve › I. Ustna molitev
Ta potreba ustreza tudi božji zahtevi. Bog išče častilce v duhu in resnici in torej molitev, ki se živa dviga iz globin duše in srca. Bog hoče tudi zunanji izraz, ki notranji molitvi pridruži telo, kajti molitev poklanja Bogu popolno podaritev vsega, do česar ima pravico.
Ustna molitev je zaradi tega, ker je zunanja in tako v polnosti človeška, v odličnem pomenu molitev množic. A tudi najbolj notranja molitev nikakor ne sme zanemarjati ustne molitve. Molitev postane notranja toliko, kolikor se zavemo njega, "kateremu govorimo" (sv. Terezija Deteta Jezusa). Tedaj postane ustna molitev prva oblika kontemplativne molitve.
II. Premišljevanje
Premišljevanje (meditacija) je predvsem iskanje. Duh skuša razumeti "zakaj" in "kako" krščanskega življenja, da bi se držal tega, kar zahteva Gospod, in na to tudi odgovoril. V ta namen je potrebna pozornost, ki jo je težko disciplinirati. Navadno si pomagamo s knjigo, in kristjanom jih ne manjka: Sveto pismo, posebno evangelij, svete podobe, bogoslužna besedila dneva ali časa, spisi duhovnih očetov, dela duhovnosti, vJlika knjiga stvarstva in knjiga zgodovine, list božjega "današnjika".
Premišljevanje tistega, kar beremo, nas vodi do tega, da si to prisvojimo, ko to soočimo s samim seboj. Tu je odprta neka druga knjiga: knjiga življenja. Od misli prehajamo na stvarnost. Po meri ponižnosti in vere odkrivamo tukaj vzgibe, ki vznemirjajo srce in jih moremo razločevati. Gre za to, da vršimo resnico, da pridemo k luči: "Gospod, kaj hočeš, da storim?"