V občestvu svetnikov so se v vsej zgodovini Cerkva razvijale različne duhovnosti. Osebno karizmo te ali one priče božje ljubezni do ljudi, kakor na primer Elijev "duh" Elizeju (prim. 2 Kr 2,9) in Janezu Krstniku (prim. Lk 1,17), je bilo mogoče dati naprej, da bi bili učenci deležni tega duha (prim. R 2). Duhovnost je tudi ob stekališču drugih tokov, liturgičnih in teoloških, in pričuje za inkulturacijo vere v človeškem okolju in njegovi zgodovini. Krščanske duhovnosti so deležne živega izročila molitve in so neogibno potrebne vodnice za vernike. V svoji bogati raznoličnosti odsevajo čisto in enovito luč Svetega Duha.6
"Duh je v resnici kraj svetnikov; in svetnik je za Duha primeren kraj, ker se ponudi, da bi prebival z Bogom in se imenuje njegov tempelj" (sv. Bazilij, Spir. 26,62).