Domov/Katekizem/KKC 2657

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2657

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 1. člen: Pri izvirih molitve

Bogoslužje Cerkve

2655

Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha, ki v zakramentalnem bogoslužju Cerkve oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost, se nadaljuje v srcu, ki moli. Duhovni očetje včasih primerjajo srce oltarju. Molitev ponotranja in usvaja bogoslužje med obhajanjem in po njem. Celo kadar molitev človek živi "na skrivnem" (Mt 6,6), je vedno molitev Cerkve, je občestvo s sveto Trojico (prim. UMB 9).

Božje kreposti

2656

V molitev vstopamo, kakor vstopamo v bogoslužje: skozi ozka vrata vere. Prek znamenj njegove navzočnosti iščemo Gospoda in hrepenimo po njegovem obličju, poslušati hočemo in ohranjati njegovo besedo.

2657

Sveti Duh, ki nas uči obhajati bogoslužje v pričakovanju Kristusove vrnitve, nas vzgaja, da molimo v upanju. Z druge strani pa molitev Cerkve in osebna molitev v nas nahranjata upanje. Prav posebno nas psalmi s svojo nazorno in raznovrstno govorico učijo zakoreninjati naše upanje v Boga: "Trdno sem upal v Gospoda; sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje" (Ps 40,2). "Bog upanja pa naj napolni vaše verovanje z vsem veseljem in mirom, da bi bili v moči Svetega Duha polni upanja" (Rim 15,13).

2658

"Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan" (Rim 5,5). Molitev, ki jo oblikuje bogoslužno življenje, vse črpa iz ljubezni, s katero smo ljubljeni v Kristusu in ki nam daje, da odgovarjamo nanjo s takšno ljubeznijo, s kakršno nas je on ljubil. Ljubezen je izvir molitve; kdor v njem zajema, doseže vrhunec molitve:6

Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor pa da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost: da bi te večno ljubil... Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu (sv. Janez Marija Krstnik Vianney, molitev).

"Danes"

2659

Učimo se moliti v nekaterih trenutkih, ko poslušamo Gospodovo besedo in ko se udeležujemo njegove velikonočne skrivnosti, toda njegov Duh se nam podarja v vsakem času, v dogodkih vsakega dne, da bi iz nas priklical vrelec molitve. Jezusov nauk o molitvi k našemu Očetu je na isti črti kakor njegov nauk o božji previdnosti (prim. Mt 6,11.34): čas je v Očetovih rokah; srečujemo ga v sedanjosti, ne včeraj in ne jutri, temveč danes: "O da bi danes poslušali njegov glas: 'Ne zakrknite svojih src'" (Ps 95,7-8).