Preroki pozivajo k spreobrnjenju srca in ob vsem gorečem iskanju božjega obličja - kakor to dela na primer Elija - s priprošnjo posredujejo za ljudstvo.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi
Psalmi so mojstrovina molitve v stari zavezi. V njih sta dve neločljivi sestavini: osebna in skupnostna. Psalmi se raztezajo na vse razsežnosti zgodovine, ko kličejo v spomin že izpolnjene božje obljube in budijo upanje na Mesijev prihod.
Moljeni in spolnjeni v Kristusu so psalmi bistvena in trajna prvina molitve njegove Cerkve. Primerni so za ljudi vseh slojev in vseh časov.
2. člen: V polnosti časov
Drama molitve nam je v polnosti razodeta v Besedi, ki se je učlovečila in prebiva med nami. Ko prek vsega, kar v evangeliju Kristusove priče sporočajo o tem, poskušamo razumeti njegovo molitev, se to pravi približati se Gospodu Jezusu, Svetemu, kakor gorečemu grmu: najprej zreti njega samega v molitvi, nato ga poslušati, kako nas uči moliti, da bi končno spoznali, kako uslišuje našo molitev.
Jezus moli
Božji Sin, ki je postal Sin Device, se je naučil moliti po svojem človeškem srcu. Učil se je tega od svoje matere, ki je ohranjala vse "vJlike reči" Vsemogočnega in jih premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 1,49; 2,19; 2,51). Učil se je tega v besedah in ritmiki molitve svojega ljudstva, v nazareški sinagogi in v templju. A njegova molitev je prikipevala iz drugače skritega izvira, kakor on sam daje slutiti v starosti dvanajstih let: "Biti moram pri tem, kar je mojega Očeta" (Lk 2,49). Tu se začenja razodevati novost molitve v polnosti časov: sinovsko molitev, ki jo je Oče pričakoval od svojih otrok, končno živi sam njegov edini Sin v svoji človeškosti, z ljudmi in za ljudi.