Domov/Katekizem/KKC 2534

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2534

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 10. člen: Deseta zapoved

2532

Za očiščevanje srca se zahteva molitev, izvrševanje kreposti čistosti, čistost namena in pogleda.

2533

Za čistost srca se zahteva sramežljivost, ki je potrpežljivost, skromnost in diskretnost. Sramežljivost je varstvo za intimnost osebe.

Ne želi... ničesar, kar je tvojega bližnjega! (2 Mz 20,17). Ne želi svojega bližnjega hiše ne polja ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega (5 Mz 5,21).

Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce (Mt 6,21).

10. člen: Deseta zapoved

2534

Deseta zapoved je tako rekoč dvojčica in dopolnitev devete, ki se nanaša na poželenje mesa. Deseta zapoved prepoveduje pohlep po imetju drugega, pohlep, ki je korenina tatvine, ropa in goljufije, kar prepoveduje sedma zapoved. "Poželenje oči" (prim. 1 Jn 2,16) vodi v nasilnost in krivičnost, ki ju obsoja peta zapoved (prim. Mih 2,2). Lakomnost ima tako kakor nečistovanje svoj izvor v malikovalstvu, ki ga zabranjujejo trije prvi postavni predpisi (prim. Mdr 14,12). Deseta zapoved meri na namen srca; skupaj z deveto zapovedjo na kratko povzema vse določbe postave.

I. Neurejenost poželenj

2535

Čutno teženje nas nagiblje, da hrepenimo po prijetnih rečeh, ki jih nimamo. Tako človek hrepeni po jedi, kadar je lačen, ali po tem, da bi se pogrel, kadar ga zebe. Te težnje so same v sebi dobre; toda pogosto ne ohranijo razumne mere in nas priganjajo, da bi krivično poželeli to, kar nam ne pripada in je last drugega ali dolgovano drugemu.

2536

Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju:

Ko nam postava govori: "Ne poželi," nam z drugimi besedami naroča, naj svoje poželenje odtrgamo od vsega, kar ni naše. Kajti žeja po imetju bližnjega je brezmejna, neskončna in nikdar nasičena, kakor je pisano: "Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja" (Prd 5,9) (RK 3,13).