Sredstva družbenega obveščanja (posebno množična) lahko povzročijo nekakšno pasivnost (nedejavnost) pri uporabnikih, saj iz njih naredijo malo čuječe porabnike sporočil ali predstav. Uporabniki si bodo v razmerju do množičnih sredstev obveščanja nalagali umerjenost in disciplino. Oblikovati si bodo morali razsvetljeno in pravilno vest, da se bodo laže upirali manj poštenim vplivom.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › V. Uporaba sredstev družbenega obveščanja
Že zaradi svojega poklica pri tisku imajo tisti, ki so zanj odgovorni, pri širjenju vesti dolžnost, da služijo resnici in ne žalijo ljubezni. Enako skrbno si bodo prizadevali za spoštovanje do narave dejstev in do meja kritične sodbe glede oseb. Izogibati se morajo skušnjavi, da bi zašli v blatenje.
"Zaradi splošnega blagra, ki mu ta sredstva služijo, ima javna oblast še posebne dolžnosti. Njena naloga je, da brani in varuje resnično in pravično svobodo obveščanja" (O 12). Ko javna oblast izdaja zakone in nadzoruje njihovo izvajanje, mora skrbeti, da zaradi slabe uporabe teh sredstev "ne bosta oškodovana javna nravnost in družbeni napredek" (O 12). Kaznovala bo kršitev pravic posameznika do dobrega imena in tajnosti zasebnega življenja. Pravočasno in pošteno bo dajala obvestila, ki se tičejo splošnega blagra ali odgovarjajo na utemeljene zaskrbljenosti prebivalstva. Nobena stvar ne more opravičiti zatekanja k neresničnim obvestilom zato, da bi prek sredstev obveščanja manipulirali z javnim mnenjem. Takšni posegi ne bodo škodovali svobodi posameznikov in skupin.
Morala razkriva rano totalitarnih držav, ki sistematično ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad mnenjem, manipulirajo z z obtoženimi in pričami javnih procesov ter si domišljajo, da bodo zagotovili svojo tiranijo z dušitvijo in tlačenjem vsega, kar imajo za "mnenjske delikte".
VI. Resnica, lepota in sakralna umetnost
Izvrševanje dobrega spremljata zastonjsko duhovno ugodje in nravna lepota. Prav tako prinaša resnica s seboj veselje in sijaj duhovne lepote. Resnica je lepa sama po sebi. Resnica besede, razumski izraz spoznanja ustvarjene in neustvarjene realnosti, je potrebna človeku, ki je obdarjen z razumom; toda resnica more najti tudi drugačne, dopolnjujoče oblike človeškega izražanja, predvsem kadar gre za to, da prikličemo v spomin to, kar ta resnica vsebuje neizrekljivega, globine človeškega srca, polete duše, skrivnost Boga samega. Še preden se je namreč Bog razodel človeku z besedami resnice, se mu razodeva z vesoljno govorico stvarstva, dela njegove besede, njegove modrosti: z redom in harmonijo kozmosa - ki ju odkriva tako otrok kakor znanstvenik - "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih stvarnik" (Mdr 13,5), "saj jih je ustvaril začetnik lepote" (Mdr 13,3).
Modrost je dih božje moči, čist izliv veličastva Vsemogočnega; zato ne vdere vanjo nič omadeževanega. Saj je odsvit večne Luči, brezmadežno ogledalo božje dejavnosti, podoba njegove dobrote (Mdr 7,25-26). Modrost je namreč lepša kakor sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd; če se primerja z lučjo, jo prekosi. Zakaj za njo nastopi noč, modrosti pa ne premaga hudobija (Mdr 7,29-30). Vzljubil sem njeno lepoto (Mdr 8,2).