Krivo pričevanje in kriva prisega. Kadar je resnici nasprotujoče govorjenje izrečeno pred javnostjo, dobi posebno težo. Pred sodiščem postane krivo pričevanje (prim. Prg 19,9). Če je podano pod prisego, gre za krivo prisego. Tovrstna dejanja prispevajo k temu, da je bodisi nedolžen človek obsojen bodisi krivec oproščen, ali pa da se poveča kazen, ki si jo je obtoženec nakopal (prim. Prg 18,5). Taka dejanja močno škodujejo izvrševanju pravice in pravšnosti sodbe, ki jo izrekajo sodniki.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › II. Pričevati za resnico
Spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo (prim. ZCP, kan. 220). Pregreši se
- s predrzno sodbo, kdor brez zadostne osnove dopušča kot resnično - četudi molče - kakšno nravno napako pri bližnjem.
- z opravljanjem, kdor brez objektivno veljavnega razloga odkriva napake in grehe drugega osebam, ki tega ne vedo (prim. Sir 21,2).
- z obrekovanjem, kdor z govoricami, ki so v nasprotju z resnico, škoduje dobremu imenu drugih in daje priložnost za napačne sodbe glede njih.
Da se izogne predrzni sodbi, naj vsakdo pazi na to, da bo kolikor le mogoče v ugodnem smislu razlagal misli, besede in dejanja svojega bližnjega:
Vsak dober kristjan mora biti prej pripravljen trditev svojega bližnjega opravičiti kakor pa obsoditi. In če je ne more opravičiti, naj vpraša, kako jo on razume; in če jo jemlje napačno, naj ga ljubeče posvari; če pa to ni dovolj, naj poišče vsa primerna sredstva, da jo bo dobro razumel in se tako rešil (sv. Ignacij, ex. spir. 22).
Opravljanje in obrekovanje škodujeta dobremu imenu in časti bližnjega. Čast je družbeno pričevanje, izkazovano človeškemu dostojanstvu, in vsakdo ima naravno pravico do časti svojega imena, do svojega ugleda in do spoštovanja. Opravljanje in obrekovanje torej kršita kreposti pravičnosti in ljubezni.
Odpraviti je treba vsako besedo ali ravnanje, ki z laskanjem, prilizovanjem ali dobrikanjem bližnjega opogumlja ali potrjuje v hudobiji njegovih dejanj in izprijenosti njegovega vedenja. Prilizovanje je velik greh, če postane sokrivo za pregrehe in velike grehe. Želja, da bi izkazali uslugo ali prijateljstvo, ne opravičuje dvoličnosti govorjenja. Prilizovanje je mali greh, kadar želi biti samo prijetno, izogniti se kakšnemu zlu, odpomoči kakšni potrebi, doseči zakonite ugodnosti.