Človek je po naravi usmerjen k resnici. Dolžan jo je spoštovati in izpričevati: "Ker vsem ljudem pripada dostojanstvo osebe... jih že njihova narava sama priganja, so pa tudi nravno dolžni, iskati resnico, zlasti tisto, ki se tiče religije. Dolžniso tudi držati se spoznane resnice in vse svoje življenje uravnavati po njenih zahtevah" (VS 2).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › I. Živeti v resnici
kot pravilno delovanje in govorjenje imenujemo resnicoljubnost, iskrenost ali odjritost. Resničnost ali resnicoljubnost je krepost, ki je v tem, da se kažemo resnične v svojih dejanjih in govorimo resnico v svojih besedah, tako da se varujemo dvoličnosti, pretvarjanja in hinavščine.
"Ljudje ne bi mogli živeti skupaj, če ne bi imeli medsebojnega zaupanja, to se pravi, če ne bi drug drugemu razkrivali resnice" (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 2-2,109,3, ad 1). Krepost resnicoljubnosti daje drugemu po pravici to, kar mu gre. Resnicoljubnost se drži pravilne sredine med tem, kar je treba izraziti, in tajnostjo, ki jo je treba ohranjati; resnicoljubnost obsega dostojnost in obzirnost. Na osnovi pravičnosti "je človek dolžan drugemu pošteno razkrivati resnico" (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 2-2,109,3).
Kristusov učenec hoče "živeti v resnici", to se pravi v preprostosti življenja, ki se sklada z Gospodovim zgledom, in ostaja v Gospodovi resnici. "Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu živimo v temi, lažemo in se ne držimo resnice" (1 Jn 1,6).
II. Pričevati za resnico
Pred Pilatom je Kristus razglasil, da je "prišel na ta svet, da pričuje za resnico" (Jn 18,37). Kristjan naj "se torej ne sramuje pričevati za našega Gospoda" (2 Tim 1,8). V položajih, ki zahtevajo pričevanje za vero, jo mora kristjan nedvoumno izpovedati, kakor je to storil sv. Pavel pred svojimi sodniki. Ohraniti mora "čisto vest pred Bogom in pred ljudmi" (Apd 24,16).