Za njimi je v skladu z apostolskim izročilom Cerkev leta 325, na prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji izpovedala, da je Sin enega bistva "consubstantialis" z Očetom, to se pravi, skupaj z njim en sam Bog. Drugi vesoljni cerkveni zbor, zbran v Carigradu leta 381, je ohranil ta izraz v formulaciji nicejskega Credo in izpovedal vero v "edinorojenega Sina božjega. Ki je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom" (DS 150).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › II. Razodetje Boga kot Trojice
Oče in Sin, razodeta po Duhu
Pred svojo pasho (veliko nočjo) Jezus naznanja, da bo poslal od Očeta "drugega Tolažnika" (Branilca) Svetega Duha. Sveti Duh je bil sicer na delu že od stvarjenja dalje (prim. 1 Mz 1,2) in je nekdaj "govoril po prerokih" (nicejsko-carigrajska veroizpoved), sedaj bo pri učencih in v njih (prim. Jn 14,17), da jih bo učil (prim. Jn 14,26) in uvajal "v popolno resnico" (Jn 16,13). Tako je Sveti Duh razodet kot božja oseba, različna od Jezusa in od Očeta.
Večni izvor Duha se razodeva v njegovi časovni poslanosti. Svetega Duha pošilja apostolom in Cerkvi tako Oče v Sinovem imenu kakor Sin osebno, ko se je vrnil k Očetu (prim. Jn 14,26; 15,26; 16,14). S tem, da je bila oseba Duha poslana potem, ko je bil Jezus poveličan (prim. Jn 7,39), se v polnosti razodeva skrivnost svete Trojice.
Apostolsko vero, ki se nanaša na Svetega Duha, je izpovedal drugi vesoljni cerkveni zbor leta 381 v Carigradu: "Verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta" (DS 150). Cerkev s tem priznava Očeta kot "studenec in izvor vsega božanstva" (6. toledski pokr. koncil leta 638: DS 525). Večni izvor Svetega Duha pa ni brez zveze s Sinovim: "Sveti Duh, tretja oseba v Trojici, je prav isti Bog z Očetom in Sinom: enega bistva in tudi ene narave. (...) Imenuje pa se ne le Duh Očeta, tudi ne le Duh Sina, ampak hkrati Duh Očeta in Sina" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 527). Credo carigrajskega koncila izpoveduje: "Z Očetom in Sinom ga molimo in slavimo" (DS 150).
Credo latinskega izročila izpoveduje, da Sveti Duh "izhaja iz Očeta in Sina (Filioque)". Florentinski koncil leta 1438 razjasnjuje: "Sveti Duh ima svoje bistvo in svojo bit hkrati iz Očeta in Sina ter večno izhaja iz obeh kot iz enega samega počela in po enem samem dahnjenju... In ker je vse tisto, kar je Očetovega, Oče sam dal svojemu edinemu Sinu, ko ga je rodil, razen svoje biti kot biti Očeta, zato ima Sin prav to izhajanje Svetega Duha po Sinu vekomaj od svojega Očeta, ki je rodil Sina od vekomaj" (DS 1300-1301).