Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivičnega diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. FC 19,22-23). Z ozirom na okoliščine, mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. CA 48).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › IV. Gospodarsja dejavnost in socialna pravičnost
Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more sestavljati veliko krivico (prim. 3 Mz 19,13; 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4). Pri ocenjevanju pravšnjega nagrajevanja je je treba upoštevati obenem potrebe in prispevke vsakogar. "Končno je treba delo tako nagrajevati, da so človeku dane možnosti za dostojno gmotno, socialno, kulturno in duhovno življenje, upoštevajoč pri tem nalogo in dejansko donosnost vsakega posameznika, pa tudi položaj podjetja in skupno blaginjo" (CS 67, ' 2). Soglasje strank ne zadostuje za to, da bi nravno opravičili višino plače.
Stavka je nravno zakonita, kadar se pokaže kot neizogibno če ne nujno sredstvo, za doseženje sorazmernega dohodka. Nravno nesprejemljiva postane, če jo spremlja nasilje ali tudi če so ji naznačeni nameni, ki niso neposredno povezani s pogoji dela ali pa so v nasprotju s skupnim blagrom.
Krivično je, če organizmom socialnega zavarovanja ne plačujemo prispevkov, ki jih določijo zakonite oblasti.
Izguba službe zaradi brezposelnosti je za tistega, ki je njena žrtev, skoraj vedno kršitev njegovega dostojanstva in ogrozitev življenjskega ravnotežja. Poleg škode, ki jo trpi osebno, izhajajo iz tega še številne nevarnosti za njegovo domače ognjišče (prim. FC 18).
V. Pravičnost in solidarnost med narodi
Na mednarodni ravni je neenakost gospodarskih virov in sredstev tolikšna, da povzroča med narodi pravi "prepad" (SRS 14). Na eni strani so tisti, ki pridobivajo in razvijajo sredstva za rast, na drugi tisti, ki se jim kopičijo dolgovi.