Gospodarsko življenje se dotika različnih interesov, ki so pogosto v medsebojnem nasprotju. Tako si razlagamo pojavljanje navzkrižij, ki so zanj značilna (prim. FC 11). Trudili se bomo, da bi jih skrčili s takšnim pogajanjem, ki spoštuje pravice in dolžnosti vsakega socialnega partnerja: odgovornih v podjetjih, predstavnikov delojemalcev, na primer sindikalnih organizacij, in morda javnih oblasti.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › IV. Gospodarsja dejavnost in socialna pravičnost
Odgovornost države. "Gospodarstvo, posebej tržno gospodarstvo se me more razvijati v institucionalni, pravni in politični praznini. Nasprotno predpostavlja zagotovilo osebne svobode, lastnine, kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe. Glavna naloga države je, da to varnost zagotavlja. Tako moreta delavec in proizvajalec uživati sadove svojega dela in se čutita spodbujena da svoje delo opravljata uspešno in pošteno... Dolžnost države je, da nadzira in vodi izvajanje človekovih pravic na gospodarskem področju. Toda prva odgovornost na tem področju ne pripada državi, temveč institucijam in različnim skupinam ter združenjem, ki sestavljajo družbo" (CA 48)
Odgovorne osebe v podjetjih nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle (prim. CA 37). Upoštevati so dolžni blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev.
Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivičnega diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. FC 19,22-23). Z ozirom na okoliščine, mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. CA 48).
Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more sestavljati veliko krivico (prim. 3 Mz 19,13; 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4). Pri ocenjevanju pravšnjega nagrajevanja je je treba upoštevati obenem potrebe in prispevke vsakogar. "Končno je treba delo tako nagrajevati, da so človeku dane možnosti za dostojno gmotno, socialno, kulturno in duhovno življenje, upoštevajoč pri tem nalogo in dejansko donosnost vsakega posameznika, pa tudi položaj podjetja in skupno blaginjo" (CS 67, ' 2). Soglasje strank ne zadostuje za to, da bi nravno opravičili višino plače.