Ko govorica vere označuje Boga z imenom "Oče", nakazuje predvsem dva vidika: da je Bog prvi izvor vsega in transcendentna avtoriteta, in da je hkrati dobrota in ljubeča skrbnost za vse svoje otroke. To očetovsko nežnost Boga je mogoče izraziti tudi s podobo materinstva (prim. Iz 66,13; Ps 131,2), ki naznačuje bolj imanentnost Boga, intimnost med Bogom in njegovo stvarjo. Tako govorica vere črpa iz človeškega izkustva glede staršev, ki so na neki način za človeka prvi božji namestniki. Toda to izkustvo tudi pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti obraz očetovstva in materinstva. Primerno je torej opozarjati na to, da Bog presega človeško razlikovanje spolov. Bog ni ne moški ne ženska, Bog je Bog. Bog presega tudi človeško očetovstvo in človeško materinstvo (prim. Ps 27,10), četudi je on njun izvor in mera (prim. Ef 3,14; Iz 49,15): nihče ni oče tako kakor je oče Bog.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › II. Razodetje Boga kot Trojice
Jezus je razodel, da je Bog "Oče" v nezaslišanem smislu: ni to samo kot Stvarnik, marveč je od vekomaj Oče v odnosu do svojega edinega Sina, ki je z nasprotne strani Sin samo v odnosu do svojega Očeta: "Nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti" (Mt 11,27).
Zaradi tega apostoli o Jezusu izpovedujejo, da je on "Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu in (...) je Bog" (Jn 1,1), da je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15), ter "odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva" (Heb 1,3).
Za njimi je v skladu z apostolskim izročilom Cerkev leta 325, na prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji izpovedala, da je Sin enega bistva "consubstantialis" z Očetom, to se pravi, skupaj z njim en sam Bog. Drugi vesoljni cerkveni zbor, zbran v Carigradu leta 381, je ohranil ta izraz v formulaciji nicejskega Credo in izpovedal vero v "edinorojenega Sina božjega. Ki je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom" (DS 150).
Oče in Sin, razodeta po Duhu
Pred svojo pasho (veliko nočjo) Jezus naznanja, da bo poslal od Očeta "drugega Tolažnika" (Branilca) Svetega Duha. Sveti Duh je bil sicer na delu že od stvarjenja dalje (prim. 1 Mz 1,2) in je nekdaj "govoril po prerokih" (nicejsko-carigrajska veroizpoved), sedaj bo pri učencih in v njih (prim. Jn 14,17), da jih bo učil (prim. Jn 14,26) in uvajal "v popolno resnico" (Jn 16,13). Tako je Sveti Duh razodet kot božja oseba, različna od Jezusa in od Očeta.