Cerkveni očetje razlikujejo med "Theologia" in "Oikonomia", označujoč s prvim izrazom skrivnost notranjega življenja Boga-Trojice, z drugim vsa božja dela, po katerih se Bog razodeva in priobčuje svoje življenje. "Ojkonomija" je tista, po kateri nam je razodeta "teologija"; toda z nasprotne strani je "teologija" tista, ki osvetljuje vso "ojkonomijo". Božja dela razodevajo, kdo je Bog sam v sebi, in nasprotno, skrivnost njegove notranje Biti razsvetljuje umevanje vseh njegovih del. Tako je analogno med človeškimi osebami. Oseba se kaže v svojem delovanju; in čim bolje poznamo osebo, tem bolje razumemo njeno delovanje.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › II. Razodetje Boga kot Trojice
Trojica je verska skrivnost v strogem pomenu, ena od tistih "v Bogu skritih skrivnosti, ki sploh ne moremo vedeti zanje, če jih Bog ne razodene" (1. vat. koncil: DS 3015). Bog je sicer sledove svoje troedine biti pustil v delu svojega stvarjenja in starozaveznega razodetja. Toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha.
II. Razodetje Boga kot Trojice
Oče razodet po Sinu
Klicanje Boga kot "očeta" je poznano mnogim religijam. Pogosto gledajo na božanstvo kot na "očeta bogov in ljudi". V Izraelu dajejo Bogu naziv Oče kot stvarniku sveta (prim. 5 Mz 32,6; Mal 2,10). Še bolj je Bog Oče zaradi zaveze in postave, podarjene Izraelu, božjemu "prvorojencu" (2 Mz 4,22). Imenujejo ga tudi Oče Izraelovega kralja (prim. 2 Sam 7,14). Še posebej pa je Bog "Oče ubogih", sirot in vdov, ki so pod njegovim ljubečim varstvom (prim. Ps 68,6).
Ko govorica vere označuje Boga z imenom "Oče", nakazuje predvsem dva vidika: da je Bog prvi izvor vsega in transcendentna avtoriteta, in da je hkrati dobrota in ljubeča skrbnost za vse svoje otroke. To očetovsko nežnost Boga je mogoče izraziti tudi s podobo materinstva (prim. Iz 66,13; Ps 131,2), ki naznačuje bolj imanentnost Boga, intimnost med Bogom in njegovo stvarjo. Tako govorica vere črpa iz človeškega izkustva glede staršev, ki so na neki način za človeka prvi božji namestniki. Toda to izkustvo tudi pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti obraz očetovstva in materinstva. Primerno je torej opozarjati na to, da Bog presega človeško razlikovanje spolov. Bog ni ne moški ne ženska, Bog je Bog. Bog presega tudi človeško očetovstvo in človeško materinstvo (prim. Ps 27,10), četudi je on njun izvor in mera (prim. Ef 3,14; Iz 49,15): nihče ni oče tako kakor je oče Bog.
Jezus je razodel, da je Bog "Oče" v nezaslišanem smislu: ni to samo kot Stvarnik, marveč je od vekomaj Oče v odnosu do svojega edinega Sina, ki je z nasprotne strani Sin samo v odnosu do svojega Očeta: "Nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti" (Mt 11,27).