S tem, da sta poklicana dajati življenje, sodelujeta zakonca pri stvariteljski božji moči in pri božjem očetovstvu (prim. Ef 3,14; Mt 23,9). "Naloga zakoncev je posredovati človeško življenje in vzgajati; to je njihovo posebno poslanstvo. Pri tem se zavedajo, da so sodelavci ljubezni Boga Stvarnika in tako rekoč njeni razlagalci. Zato bodo s človeško in krščansko odgovornostjo spolnjevali svojo nalogo" (CS 50, ' 2).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › II. Spoštovanje do človekovega dostojanstva
Poseben vidik te odgovornosti se tiče urejevanja rojstev. Iz upravičenih razlogov smejo zakonci hoteti, da bi bila rojstva njihovih otrok razmaknjena. Njim pripada overitev, da njuna želja ne izhaja iz sebičnosti, marveč da se sklada s pravilno velikodušnostjo odgovornega starševstva. Poleg tega bosta svoje ravnanje urejevala po objektivnih merilih nravnosti.
Kadar gre torej za vprašanje, kako spraviti zakonsko ljubezen v sklad z odgovornim posredovanjem življenja, tedaj moralnost ravnanja ni odvisna samo od iskrenosti namena in od vrednotenja nagibov. To moralnost je marveč treba določati z objektivnimi merili, vzetimi iz same narave človeške osebe in njenih dejanj; in sicer so to merila, ki upoštevajo celotni smisel medsebojne podaritve in človeške roditve v povezanosti z resnično ljubeznijo, jar pa je nekaj mogočega samo tedaj, če zakonca z iskrenim srcem gojita kreposti zakonske čistosti (CS 51, ' 3).
"Če sta torej ohranjena ta dva bistvana vidika, to je združitev in roditev, tedaj obdrži zakonsko dejanje v beloti smisel medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnnost na vzvišeno človekovo poklicanost k očetovstvu in materinstvu" (HV 12).
Občasna vzdržnost, metode urejevanja rojstev na osnovi samoopazovanja sebe in zatekanje k neplodnim obdobjem (prim. HV 16) se skladajo z objektivnimi merili nravnosti. Te metode spoštujejo telo zakoncev, spodbujajo nežnost med njima in podpirajo vzgojo k pristni svobodi. Nasprotno pa je po notranje zlo vsako "dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja" (HV 14).
Preprečevanje spočetja napravlja iz tiste govorice, ki naravno izraža celostno medsebojno podaritev zakoncev, objektivno protislovno govorico, ko ne gre več za celostno podaritev samega sebe drugemu. S tem ni le dejansko odklonjena odprtost življenju, temveč je zmaličena tudi notranja resničnost zakonske ljubezni, ki naj bi bila podaritev celotne osebe"... Ta antropološka in moralna razlika med preprečevanjem spočetja in upoštevanjem časovnih ritmov je "v zvezi z dvema medsebojno nezdružljivima pojmovanjema osebe in človeške spolnosti" (FC 32).
"Vsi pa naj dobro vedo, da človeškega življenja in naloge, posredovati to življenje, ni mogoče omejevati le na tostranstvo in ju presojati ter razumevati njun smisel le z vidika tega sveta; vedno se je marveč treba ozirati na večni namen ljudi (CS 51, ' 4).