Domov/Katekizem/KKC 2099

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2099

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › II. Samo njemu služi

2097

Moliti Boga se pravi v spoštljivosti in brezpogojni predanosti priznavati "nič ustvarjenega bitja", ki obstaja le po Bogu. Moliti Boga se pravi: kakor Marija v magnifikatu ga hvaliti, poveličevati in se pred njim poniževati, ter s hvaležnostjo izpovedujoč, da je storil velike reči in da je njegovo ime sveto (prim. Lk 1,46-49). Najvišje češčenje (adoracija) izkazovano enemu samemu Bogu osvobaja človeka zapiranja vase, suženjstva grehu in malikovanja sveta.

Molitev

2098

Dejanja vere, upanja in ljubezni, ki jih ukazuje prva zapoved, se uresničujejo v molitvi. Dviganje duha k Bogu je izraz našega češčenja Boga: molitev hvaljenja in zahvaljevanja, priprošnje in prošnje. Molitev je neobhodno potreben pogoj za to, da moremo biti pokorni božjim zapovedim. " Treba je vedno moliti in se ne naveličati" (Lk 18,2).

Daritev

2099

Pravično je, da Bogu nudimo daritve v znamenje češčenja, zahvaljevanja, prošnje in občestva. "Resnična daritev (sacrificium) je vsako dejanje, ki je storjeno zato, da bi se v svetem združenju držali Boga in bi tako mogli biti srečni" (sv.Avguštin, civ. 10,6).

2100

Če naj bo zunanja daritev iskrena, mora biti izraz duhovne daritve: "Moja daritev Bogu je skrušen duh..." (Ps 51,19). Starozavezni preroki so pogosto grajali daritve, opravljene brez notranje udeležbe (prim. Am 5,21-25), ali brez povezave z ljubeznijo do bližnjega (prim. Iz 1,10-20). Jezus opozarja na besede preroka Ozeja: "Usmiljenja hočem, ne daritve" (Mt 9,13; 12,7; prim. Oz 6,6). Edina popolna daritev je tista, ki jo je Jezus daroval na križu kot celostno darovanje Očetovi ljubezni in za naše zveličanje (prim. Heb 9,13-14). S svojim zedinjenjem z njegovo daritvijo moremo iz svojega življenja napraviti daritev Bogu.

Obljube in zaobljube

2101

Ob več priložnostih, je kristjan pozvan, da naredi obljube Bogu. Krst in birma, sveti zakon in prejem svetega reda vedno vsebujejo takšne obljube. Iz osebne pobožnosti more kristjan obljubiti Bogu kako dejanje, molitev, miloščino, romanje, itd. Zvestoba do Bogu danih obljub je razodevanje spoštovanja, ki smo ga dolžni božjemu veličastvu in razodevanje ljubezni do zvestega Boga.