Jezus je povzel desetere zapovedi, a je razkril moč Duha, ki deluje v njihovi črki. Oznanjal je "pravičnost", ki je "večja kot pismoukov in farizejev" (Mt 5,20), pa tudi večja kakor modrost poganov (prim. Mt 5,46-47). Razvil je vse zahteve teh zapovedi: "Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom: 'Ne ubijaj!'... Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče." (Mt 5,21-22).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi
Ko ga vprašajo: "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" (Mt 22,36), odgovori Jezus: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bižnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki" (Mt 22,37-40; prim. 5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). Desetere božje zapovedi moramo razlagati v luči te dvojne in ene same zapovedi tiste ljubezni, ki je spolnitev postave.
Zapovedi: Ne prešuštvuj, Ne ubijaj, Ne kradi, Ne poželi, pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej spolnitev postave (Rim 13,9-10).
Dekalog v Svetem pismu
Izraz "dekalog" (desetere božje zapovedi) pomeni dobesedno "deset besed" (2 Mz 34,28; 5 Mz 4,13; 10,4). Te "desetere besede" je Bog svojemu ljudstvu razodel na sveti gori. Zapisal jih je "s svojim prstom" (2 Mz 31,18; 5 Mz 5,22), v primerjavi z drugimi zapovedmi, ki jih je zapisal Mojzes (prim. 5 Mz 31,9.24). Te desetere zapovedi so božje besede v posebno odličnem smislu. Ohranjene so nam v 2. Mojzesovi knjigi (prim. 2 Mz 20,1-17) in v 5. Mojzesovi knjigi (prim. 5 Mz 5,6-22). Že v Stari zavezi se svete knjige sklicujejo na "desetere besede" (prim. npr Oz 4,2; Jer 7,9; Ezk 18,5-9). A je bil razodet šele v Novi zavezi v Jezusu Kristusu njihov polni smisel.
Deset zapovedi je treba razumeti v miselni zvezi z izhodom iz Egipta, tiustim izhodom, ki je veliko osvoboditveno božje dejanje v središču stare zaveze. Naj so te "desetere besede" formulirane kot negativne zapovedi, to je kot prepovedi ali pa kot pozitivne zapovedi (kot je: "spoštuj očeta in mater"), v vsakem primeru naznačujejo pogoje za življenje, ki je osvobojeno suženjstva greha. Dekalog je pot življenja:
Ljubi Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zapovedi, zakone in naredbe! In živel boš in se množil... (5 Mz 30,16)
Ta osvobajajoča moč deseterih zapovedi se po kaže na primer v zapovedi o sobotnem počitku, namenjenem tudi tujcem in sužnjem:
Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal odondod z močno roko in s stegnjenim laktom (5 Mz 5,15).
"Desetere besede" na kratko povzemajo in razglašajo božjo postavo: "Te besede je Gospod govoril vsej vaši občini na gori iz ognja, oblaka in teme z močnim glasom in nič več, nato jih je napisal na dve kamniti tabli in jih izročil meni" (5 Mz 5,22). Zato se ti dve tabli imenujeta "pričevanje" (2 Mz 25,16). Vsebujeta namreč določila glede zaveze, sklenjene med Bogom in njegovim ljudstvom. Ti dve "tabli postave" (2 Mz 31,18; 32,15; 34,29) morata biti položeni v "skrinjo postave" (2 Mz 25,16; 40,1-2).