Domov/Katekizem/KKC 1956

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1956

Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 1. člen: Nravna postava › I. Naravna nravna postava

I. Naravna nravna postava

1954

Človek je deležen modrosti in dobrote svojega Stvarnika, ki mu podeljuje gospostvo nad svojimi dejanji in zmožnost, da usmerja sam sebe glede na resnico in dobroto. Naravna postava izraža izvirni nravni čut, ki človeku omogoča, da z razumom razločuje, kaj je dobro in zlo, kaj resnica in laž:

Naravna postava je zapisana in vtisnjena v dušo vseh in vsakogar izmed ljudi, ker je ta postava prav človeški razum, ki ukazuje delati dobro in prepoveduje grešiti (...). Toda ta predpis človeškega razuma ne bi mogel imeti moči postave, če ne bi bil to glas in razlagalec nekega višjega razuma, kateremu morata biti pokorna naš duh in naša svoboda (Leon XIII, enc. "Libertas praestantissimum").

1955

"Božja in naravna" postava (CS 89,1) kaže človeku pot, po kateri mora hoditi, da bo delal dobro in dosegel svoj cilj. Naravna postava izraža prve in bistvene zapovedi, ki uravnavajo nravno življenje. Za temelj ima teženje po Bogu in pokorščino Bogu, viru in sodniku vsega dobrega, kakor tudi čut za drugega kot za sebi enakega. Naravni zakon je v svojih glavnih zapovedih podan v deseterih božjih zapovedih. To postavo imenujemo naravno ne z ozirom na naravo nerazumnih bitij, marveč zato, ker razum, ki to postavo odreja, spada k človeški naravi kot njej lasten.

Kje so torej zapisana ta pravila, če ne v knjigi tiste luči, ki ji pravimo Resnica? Tam je zapisana vsaka pravična postava, od tam prehaja ta postava v srce človeka, ki spolnjuje pravico, ne da bi se izselila vanj, pač pa vanj položi svoj odtis kakor pečat, ki s prstana preide na vosek, ne da bi zapustil prstan (sv. Avguštin, Trin. 14,15,21).

Naravnai postavani nič drugega kakor luč razuma, ki jo je v nas položil Bog; po njej spoznamo, kaj je treba storiti in česa se je treba izogibati. To luč ali to postavo je Bog dal stvarstvu (sv. Tomaž Akv., dec. praec.1).

1956

Ker je naravna postava navzoča v srcu vsakega človeka in utemeljena v razumu, zato je v svojih zapovedih vesoljna in njena avtoriteta se razteza na vse ljudi. Naravna postava izraža dostojanstvo osebe in določa osnovo njenih temeljnih pravic in dolžnosti:

"Obstaja resnična postava, to je zdrav razum; sklada se z naravo, razširjeno med vsemi ljudmi; nespremenljiva je in večna; njeni ukazi kličejo k dolžnosti; njene prepovedi odvračajo od pregrehe (...). Bogoskrunstvo bi bilo, če bi jo nadomestili z njej nasprotno postavo; prepovedano je ne uveljaviti že eno samo njeno odredbo ; kar pa se tiče celotne odprqve te postave, za kaj takega nihče nima možnosti (Ciceron, rep. 3,22.33).

1957

Uporaba naravne postave je zelo različna; zahtevati more refleksijo (razmislek), ki se ozira na mnogovrstnost življenjskih razmer, v skladu s kraji, časi in okoliščinami. Kljub temu naravna postava ostane sredi najrazličnejših kultur kakor pravilo, ki povezuje med seboj ljudi in jim onkraj neizogibnih razlik nalaga skupna načela.

1958

Naravna postava je nespremenljiva (prim. CS 10); traja skozi vse zgodovinske spremembe; obdrži se pod pretakanjem idej in nravi in podpira njihov napredek. Pravila, ki jo izražajo, ostajajo v bistvu veljavna. Četudi jo tajijo prav do njenih temeljnih načel, je ni mogoče razbiti in tudi ne iztrgati iz človekovega srca. Vedno znova se prebudi v življenju posameznikov in družb:

Tatvino kaznuje tvoja postava, Gospod, in postava, zapisana v srca ljudem, ki je tudi pregrešnost sama ne more izbrisati (sv. Avguštin, conf. 2,4,9).