Solidarnost se izraža na prvem mestu v razdeljevanju dobrin in v plačevanju dela. Solidarnost predpostavlja tudi napor za pravičnejši socialni red, v katerem bo mogoče napetosti bolj izgladiti in kjer bodo spori ob pogajanjih lažje našli svoj izhod.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 3. člen: Socialna pravičnost › III. Človeška solidarnost
Socialno-ekonomske probleme je mogoče razrešiti samo s pomočjo vseh oblik solidarnosti: s solidarnostjo revnih med seboj, bogatih in revnih, delavcev med seboj, delodajalcev in delojemalcev v podjetju, s solidarnostjo med narodi in ljudstvi. Mednarodna solidarnost je zahteva nravnega reda. Mir na svetu je deloma odvisen od tega.
Krepost solidarnosti sega onkraj materialnih dobrin. S širjenjem duhovnih dobrin vere je Cerkev za nameček pospeševala tisti razvoj časnih dobrin, kateremu je pogosto odpirala nova pota. Tako je v vseh stoletjih dobivala potrdilo Gospodova beseda: "Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo" (Mt 6,33):
Dvatisoč let živi in vztraja v duši Cerkve ta čut, ki je priganjal in priganja duše prav do heroizma ljubezni menihov poljedelcev, osvoboditeljev sužnjev, zdraviteljev bolnih, znanilcev vere, civilizacije, znanosti vsem rodovom in vsem narodom z namenom, da bi ostvarili socialne razmere, ki bi bile sposobne vsem omogočiti človeka in kristjana vredno življenje (Pij XII., govor 1. junija 1941).
Na kratko
Družba zagotavlja socialno pravičnost s tem, da ostvarja razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre.
Spoštovanje do človeške osebe gleda na drugega kot na "svoj drugi jaz" in predpostavlja spoštovanje temeljnih pravic, ki izvirajo iz notranjega dostojanstva osebe.