Dostojanstvo človeške osebe vključuje iskanje skupnega blagra. Vsakdo si mora prizadevati za nastajanje in vzdrževanje institucij, ki zboljšujejo možnosti za resnično človeško življenje.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 3. člen: Socialna pravičnost
Državi pripada, da ščiti in pospešuje skupni blagor civilne družbe. Skupni blagor celotne človeške družine postavja zahtevo po organizaciji mednarodne družbe.
3. člen: Socialna pravičnost
Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar uresničuje razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre po njihovi naravi in njihovi poklicanosti. Socialna pravičnost je povezana s skupnim blagrom in z izvrševanjem oblasti.
I. Spoštovanje človeške osebe
Socialno pravičnost je mogoče dosegati samo v spoštovanju do človekovega presežnega (transcendentnega) dostojanstva. Oseba predstavlja poslednji cilj družbe, ki je družbi odrejen:
Obrambo in napredovanje človeškega dostojanstva nam je zaupal Stvarnik, za kar so odgovorni vsak po svoji službi možje in žene vsak trenutek zgodovine (SSV 47).
V spoštovanju dočloveške osebe je vključeno spoštovanje pravic, ki pritekajo iz njenega ustvarjenega dostojanstva. Te pravice imajo prednost pred družbo in so nad njo. Tudi so temelj za nravno zakonitost vsake oblasti: če jih kak družba zasmehuje ali jih v svoji pozitivni zakonodaji ne mara priznati, tedaj spodkopuje svojo lastno nravno zakonitost (prim. Pt 65). Brez takšnega spoštovanja se more oblast opirati samo na silo ali na nasilje, da bi dosegla pokorščino svojih podložnikov. Stvar Cerkve je, da te pravice kliče v spomin ljudem dobre volje in da jih razločuje od zlorabljajočih ali zgrešenih terjatev.