Katehetsko izročilo tudi opozarja, da obstajajo "vnebovpijoči grehi". V nebo vpijejo: Abelova kri (prim. 1 Mz 4,10); sodomski greh (prim. 1 Mz 18,20; 19,13); vpitje zatiranega ljudstva v Egiptu (prim. 2 Mz 3,7-10); tožba tujca, vdove in sirote (prim. 2 Mz 22,20-22); krivičnost nasproti dninarju (prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 8. člen: Greh › V. Množitev greha
Greh je osebno dejanje. Še več, neko odgovornost imamo pri grehih, ki storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo:
- tako da se jih neposredno in hotJ udeležimo;
- tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo;
- tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti;
- tako da ščitimo tiste, ki delajo zlo.
Tako napravi greh ljudi za sokrivce drug drugega, stori, da vladajo med njimi poželenje, nasilje in krivičnost. Grehi izzivajo takšne socialne razmere in ustanove, ki nasprotujejo božji dobroti. "Strukture greha" (grešne strukture) so izraz in učinek osebnih grehov. Takšne strukture zavajajo svoje žrtve, da delajo zlo tudi one same. V analognem pomenu sestavljajo "družbeni (socialni) greh" (prim. SP 16).
Na kratko
"Bog je vse vklenil v nepokorščino, da bi vsem izkazal usmiljenje" (Rim 11,32).
Greh je "beseda, dejanje ali želja, ki so v nasprotju z večno postavo. Greh je žalitev Boga. Obrača se zoper Boga v nepokorščini, ki nasprotuje Kristusovi pokorščini.