Grehe je mogoče razlikovati po njihovem predmetu, kakor za vsako človeško dejanje, ali po krepostih, katerim nasprotujejo bodisi s čezmernostjo bodisi s pomanjkljivostjo, ali po zapovedih, ki jim nasprotujejo. Mogoče jih je razvrstiti tudi po tem, ali se tičejo Boga, bližnjega ali nas samih; deliti jih je mogoče na duhovne in mesene grehe, ali tudi na grehe z mislijo, besedo, dejanjem ali opustitvijo. Korenina greha je v človekovem srcu, v njegovi svobodni volji, kakor nas uči Gospod: "Iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine. To je tisto, kar omadežuje človeka" (Mt 15,19). V srcu prebiva tudi ljubezen, počelo dobrih in čistih del, ljubezen, ki jo greh žali.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 8. člen: Greh › IV. Velikost greha: smrtni in mali greh
IV. Velikost greha: smrtni in mali greh
Primerno je, da ocenjujemo grehe po njihovi velikosti (težini). Že v Svetem Pismu (prim. 1 Jn 5,16-17) je mogoče zaznati razlikovanje med smrtnim in malim (odpustljivim) grehom, razlikovanje, ki se je uveljavilo v cerkvenem izročilu. Izkušnja ljudi ga potrjuje.
Smrtni greh z veliko kršitvijo božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom.
Mali (ali odpustljivi) greh pusti, da ljubezen še obstaja, čeprav jo žali in rani.
Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da je potrebna nova pobuda božjega usmiljenja in da je potrebno spreobrnjenje srca, ki se normalno izvrši v okviru zakramenta sprave.
Kadar se volja obrne k nečemu, kar je samo po sebi v nasprotju z ljubeznijo, po kateri je človek naravnan k poslednjemu cilju, ima tisti greh po svojem predmetu to, da je smrten (...), ker je proti ljubezni do Boga, kakor preklinjanje, kriva prisega itd.; ali proti ljubezni do bližnjega, kakor uboj, prešuštvo, itd. (...). Kadar pa se nasprotno grešnikova volja obrača k nečemu, kar vsebuje nered, ni pa v nasprotju z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, kakor npr. prazna beseda, odvečen smeh, itd., so taki grehi odpustljivi (sv. Tomaž Akvinski, s.th 1-2, 88, 2).
Da je greh smrten, so potrebni hkrati trije pogoji: "Smrtni greh je vsak tak greh, katerega vsebina je tehtna, pomembna, in ki ga poleg tega človek stori s polno zavestjo in s premišljeno privolitvijo" (SP 17).