Vest omogoča prevzeti odgovornost za storjena dejanja. Če človek stori zlo, more pravilna sodba vesti ostati v njem kot priča za vesoljno resnico o dobrem, hkrati pa tudi za resnico o zlobi njegove posamezne izbire (odločitve). Razsodba (ukaz) vesti ostane poroštvo upanja in usmiljenja. Ko izpričuje storjeno krivdo, kliče v spomin odpuščanje, za katerega je treba prositi, tisto dobro, ki ga je treba udejanjati, in krepost, ki jo je treba nenehno gojiti s pomočjo božje milosti:
"Pred njim bomo pomirili svoje srce, kajti čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse" (1 Jn 3,19-20).