"Čeprav je namreč Cerkev razpršena po vsem svetu prav do skrajnih koncev zemlje, ko je od apostolov in njihovih učencev prejela vero (...) ohranja to oznanjevanje in to vero, kakor da bi prebivala samo v eni hiši; Cerkev to veruje na isti način, kakor da bi imela samo eno dušo in samo eno srce; in Cerkev to oznanja, to uči in to predaja naprej z enodušnim glasom, kakor da bi imela samo ena usta" (haer. 1,10,1-2).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 2. člen: Verujemo › III. Ena sama vera
"Kajti četudi se jeziki po širnem svetu razlikujejo med seboj, je vsebina izročila ena in ista. In niti Cerkve, osnovane v Germaniji, nimajo druge vere ali drugega izročila, niti Cerkve pri Ibercih niti Cerkve pri Keltih, niti Cerkve Vzhoda, Egipta, Libije, niti Cerkve, ki so osnovane v središču sveta ..." (pr.t.). "Oznanilo Cerkve je torej resnično in trdno, ker se pri njej razkriva samo ena pot odrešenja po vsem svetu" (pr.t., 5,20,1).
"To vero, ki smo jo prejeli od Cerkve, skrbno ohranjamo, kajti po delovanju božjega Duha se kakor dragocen zaklad, zaprt v odlični posodi, neprenehoma pomlaja in stori, da se pomlaja tudi posoda sama, ki vero vsebuje" (pr.t., 3,24,1).
Na kratko
Vera je osebnostna privrženost celotnega človeka Bogu, ki se razodeva. Vera vključuje pritrditev razuma in volje razodetju, v katerem je Bog s svojimi dejanji in besedami razkril sam sebe.
"Verovati" se torej nanaša na dvoje: na osebo in na resnico; na resnico prek zaupanja v osebo, ki to resnico zatrjuje.