Obdarovana z duhovno dušo, razumom in voljo, je človeška oseba takoj od svojega spočetja naravnana na Boga in določena za večno blaženost. Svojo popolnost dosega v tem, da "išče in ljubi to, kar je resnično in dobro" (CS 15, 2).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe
1711
1712
"Resnična svoboda je odlično znamenje bogopodobnosti v človeku (CS 17).
1713
Človek se je dolžan ravnati po nravni postavi, ki ga priganja, da naj "dela dobro in se izogiblje zlega" (CS 16). Ta glas zveni v njegovi vesti.
1714
Človek, ki je v svoji naravi ranjen po izvirnem grehu, je v udejanjanju svoje svobode podvržen zmoti in nagnjen k zlemu.
1715
Kdor veruje v Kristusa, ima novo življenje v Svetem Duhu. Nravno življenje, ki je zraslo in dozorelo v milosti, se mora dovršiti v slavi nebes. (zakaj ne: v nebeški slavi?)