Domov/Katekizem/KKC 1651

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1651

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › V. Dobrine in zahteve zakonske ljubezni

1649

Obstajajo pa položaji, ko skupno zakonsko življenje iz zelo različnih razlogov postane praktično nemogoče. V takih primerih Cerkev dovoljuje fizično ločitev zakoncev in konec sožitja. Zakonca ne nehata biti pred Bogom mož in žena; nista svobodna, da bi sklenila novo zvezo. V tem težavnem položaju bi bila sprava - če je možna - najboljša rešitev. Krščanska skupnost je poklicana tem osebam pomagati, da bi krščansko živeli svoj položaj, v zvestobi do vezi svojega zakona, ki ostaja nerazvezljiv (prim. FC 83; CIC cann. 1151-1155).

1650

Številni so danes v mnogih deželah katoličani, ki se zatečejo k razporoki po civilnih postavah in ki civilno sklenejo novo zvezo. Cerkev v zvestobi do besede Jezusa Kristusa, ("Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje": Mr 10,11-129), trdi, da takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljaven. Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in to tako dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. Spravo v zakramentu pokore je mogoče podeliti le tistim, ki so se pokesali, ker so prekršili znamenje zaveze in zvestobe Kristusu, in so se obvezali živeti povsem zdržno.

1651

V razmerju do kristjanov, ki živijo v tem položaju in ki pogostokrat ohranijo vero in želijo krščansko vzgajati svoje otroke, morajo duhovniki in celotna skupnost izkazovati pozorno skrb, da se ne bi imeli za ločene iz Cerkve, pri katere življenju morejo in morajo sodelovati kot krščeni:

Vabili jih bodo, naj poslušajo božjo besedo, naj se udeležujejo daritve svete maše, naj vztrajajo v molitvi, naj s svoje strani prispevajo h krščanski dobrodelnosti in k pobudam skupnosti v prid pravičnosti, naj vzgajajo svoje otroke v krščanski veri, naj gojijo duha spokornosti in izvršujejo njena dela, da bi tako dan za dnem klicali nase božjo milost (FC 84).

Odprtost za rodovitnost

1652

"Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono" ( CS 48, 1):

Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, "ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo" (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: "Rodita in se množita" (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja - ne da bi podcenjevali druge namene zakona - težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino" (CS 50,1).

1653

Rodovitnost zakonske ljubezni se razteza na sadove nravnega, duhovnega in nadnaravnega življenja, ki ga starši z vzgojo predajajo naprej svojim otrokom. Starši so glavni in prvi vzgojitelji svojih otrok (KV 3). V tem smislu je temeljna naloga zakona in družine biti v službi življenja (prim. FC 28).