Domov/Katekizem/KKC 1635

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1635

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › III. Zakonska privolitev

Mešani zakoni in različnost vere

1633

V mnogih deželah je mešan zakon (med katoličanom in krščenim nekatoličanom) zelo pogosten. Tak zakon zahteva posebno pozornost zakoncev in dušnih pastirjev. Primer zakonov z različnostjo vere (med katoličanom in nekrščenim) pa terja še večjo opreznost.

1634

Različnost veroizpovedi med poročencema ne sestavlja nepremagljive ovire za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu. Toda težav mešanih zakonov tudi ne smemo podcenjevati. Te težave izhajajo iz dejstva, da ločenost kristjanov še ni premagana. Zakonca sta v nevarnosti, da bi dramo needinosti kristjanov občutila prav v krogu svoje družine. Različnost vere more še povečati te težave. Razhajanja glede vere, pojmovanje zakona samo, pa tudi dve različni religiozni miselnosti morejo sestavljati vir napetosti v zakonu, v prvi vrsti z ozirom na vzgojo otrok. Tedaj pa lahko nastopi skušnjava za versko brezbrižnost.

1635

Po pravu, ki velja v latinski Cerkvi, potrebuje mešan zakon za svojo dopustnost izrecno dovoljenje cerkvene oblasti (prim. CIC kan. 1124). V primeru različnosti vere se za veljavnost zakona zahteva izrecen spregled zadržka (prim. CIC kan. 1086). To dovoljenje ali ta spregled predpostavljata, da obe strani poznata in ne izključujeta namenov in bistvenih lastnosti zakona kakor tudi obveznosti, ki jih je prevzela katoliška stran glede krsta in vzgoje otrok v katoliški Cerkvi (prim. CIC kan. 1125).

1636

V mnogih pokrajinah so zaradi ekumenskega dialoga zadevne krščanske skupnosti mogle vzpostaviti skupno pastoralo za mešane zakone. Njena naloga je pomagati parom živeti svoj posebni položaj v luči vere. Tudi jim mora pomagati pri premagovanju napetosti med obveznostmi zakoncev drug do drugega in do njunih cerkvenih skupnosti. Spodbujati mora razcvet tistega, kar jima je skupnega v veri, in spoštovanje do onega, kar ju ločuje.

1637

V zakonih z različnostjo vere ima katoliški zakonec posebno nalogo: "Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po možu" (1 Kor 7,14). Veliko veselje je za krščanskega zakonca in za Cerkev, če to "posvečenje" vodi k svobodnemu spreobrnjenju drugega zakonca h krščanski veri (prim. 1 Kor 7,16). Iskrena zakonska ljubezen, ponižno in potrpežljivo prakticiranje v družinskih krepostih ter vztrajna molitev morejo pripraviti neverujočega sozakonca za sprejetje milosti spreobrnjenja.