Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: "In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita" (1 Mz 1,28).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › I. Zakon v Božji zamisli
Da sta mož in žena ustvarjena drug za drugega, to zatrjuje Sveto Pismo: "Ni dobro človeku samemu biti." Žena, "meso od njegovega mesa", se pravi njemu ustrezajoča podoba, njemu enaka, čisto bližnja njemu, mu je dana od Boga kot "pomoč" in ponavzočuje tako Boga, v katerem je naša "pomoč" (prim. Ps 121,2). "Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo" (1 Mz 2,18-25). Da to pomeni neminljivo enoto njunih dveh življenj, to kaže Gospod sam, ko kliče v spomin, kakšna je bila "na začetku" Stvarnikova zamisel: "Tako nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6).
Zakon pod gospostvom greha
Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se daje čutiti tudi v odnosih med možem in ženo. Že od nekdaj in vedno je njuno zvezo ogrožala nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost skupaj z navzkrižji, kar vse more iti prav do sovraštva in preloma. Ta nered se more javljati v bolj ali manj ostri obliki; in mogoče ga je bolj ali manj premagati, v skladu s kulturami, obdobji in posamezniki, toda zdi se, da je nekaj vsesplošnega.
Po nauku vere ta nered, ki ga boleče ugotavljamo, ne prihaja iz narave moža in žene, tudi ne iz narave njunih odnosov, ampak iz greha. Kot prelom z Bogom ima prvi greh za prvo posledico prelom prvotnega občestva moža in žene. Njune medsebojne odnose izkrivljajo medsebojna obtoževanja (prim. 1 Mz 3,12); njuna medsebojna privlačnost, dar Stvarnika samega (prim. 1 Mz 2,22), se spremeni v razmerje gospodovanja in poželenja (prim.1 Mz 3,16b); lepa poklicanost moža in žene, da naj bi bila rodovitna, da naj se množita in si podvržeta zemljo (prim. 1 Mz 1,28), je obremenjena z mukami poroda in pridobivanja kruha (1 Mz 3,16-19).
Kljub temu red stvarstva obstaja, čeprav s hudimi motnjami. Da bi mož in žena ozdravila rane greha, potrebujeta pomoči milosti, ki jima je Bog v svojem neskončnem usmiljenju nikoli ni odrekel (prim. 1 Mz 3,21). Brez te pomoči se možu in ženi ne more posrečiti, da bi uresničila tisto zedinjenje svojih življenj, za katero ju je Bog "v začetku" ustvaril.