Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: "In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita" (1 Mz 1,28).