Domov/Katekizem/KKC 1603

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1603

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › I. Zakon v Božji zamisli

7. člen: Zakrament svetega zakona

1601

"Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta" (CIC, kan. 1055, # 1).

I. Zakon v Božji zamisli

1602

Sveto Pismo se začenja s stvarjenjem moža in žene po božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26-27) in se končuje z videnjem "Jagnjetove svatbe" (Raz 19,7.9). Od začetka do konca govori Sveto Pismo o zakonu in njegovi "skrivnosti", o njegovi postavitvi in o smislu, ki mu ga je dal Bog, o njegovem izvoru in njegovem cilju (namenu?), o njegovih različnih uresničitvah skozi odrešenjsko zgodovino, o njegovih težavah, izhajajočih iz greha, in o njegovi prenovitvi "v Gospodu" (1 Kor 7,39), v novi zavezi Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,31-32).

Zakon v redu stvarjenja

1603

"Temelje in posebne zakonitosti je globoki skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Stvarnik; Bog sam je začetnik zakona" (CS 48,1). Poklicanost v zakon je zapisana v samo naravo moža in žene, kakršna sta izšla iz Stvarnikove roke. Zakon ni zgolj človeška ustanova, kljub številnim premembam (variacijam), ki jih je mogel v stoletjih prestati v različnih kulturah, socialnih ureditvah (strukturah) in duhovnih stališčih. Te različnosti ne smejo povzročiti, da bi pozabili na skupne in trajne poteze (Zaradi teh... ne smemo pozabiti...?). Čeprav dostojanstvo te ustanove ne preseva povsod z istim sijajem (prim. CS 47,2), obstaja vendar v vseh kulturah neki čut za veličino zakonske zveze. Kajti "zdravje osebe in družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti" (CS 47,1).

1604

Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: "In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita" (1 Mz 1,28).

1605

Da sta mož in žena ustvarjena drug za drugega, to zatrjuje Sveto Pismo: "Ni dobro človeku samemu biti." Žena, "meso od njegovega mesa", se pravi njemu ustrezajoča podoba, njemu enaka, čisto bližnja njemu, mu je dana od Boga kot "pomoč" in ponavzočuje tako Boga, v katerem je naša "pomoč" (prim. Ps 121,2). "Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo" (1 Mz 2,18-25). Da to pomeni neminljivo enoto njunih dveh življenj, to kaže Gospod sam, ko kliče v spomin, kakšna je bila "na začetku" Stvarnikova zamisel: "Tako nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6).