Službeno duhovništvo se bistveno razlikuje od skupnega duhovništva vernikov, ker podeli sveto oblast za služenje vernikom. Posvečeni nositelji cerkvene službe izvršujejo svojo službo pri božjem ljudstvu s poučevanjem (munus docendi), z bogočastjem (munus liturgicum) in z dušnopastirskim vodenjem (munus regendi).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VII. Učinki zakramenta svetega reda
Že od vseh začetkov so posvečeno službo podeljevali in izvrševali v treh stopnjah: v stopnji škofov, v stopnji duhovnikov in v stopnji diakonov. S posvečenjem podeljene službe so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: brez škofov, duhovnikov in diakonov ni mogoče govoriti o Cerkvi (prim. sv. Ignacij Antiohijski, trall. 3,1).
Škof prejme polnost zakramenta svetega reda, ki njega vključi v zbor škofov in ga naredi za vidnega poglavarja delne Cerkve, ki mu je zaupana. Škofje imajo kot nasledniki apostolov in udje zbora delež pri apostolski odgovornosti in pri poslanstvu celotne Cerkve pod avtoriteto papeža, naslednika sv. Petra.
Duhovniki so zedinjeni s škofi v duhovniškem dostojanstvu, in so obenem od njih odvisni pri izvrševanju dušnopastirskih opravil; poklicani so, da bi bili preudarni sodelavci škofov; duhovniki sestavljajo okoli svojega škofa "presbyterium", (duhovniški zbor), ki skupaj z njim nosi odgovornost za delno Cerkev. Od škofa prejmejo odgovornost za kako župnijsko skupnost ali za določeno cerkveno nalogo (funkcijo).
Diakoni so posvečeni nositelji cerkvene službe za naloge služenja Cerkve; diakoni ne prejmejo službenega duhovništva, pač pa jim posvečenje podeli pomembne naloge (funkcije) pri službi besede, bogoslužja, dušnopastirskega vodenja in del ljubezni do bližnjega - naloge, ki so jih dolžni spolnjevati pod pastoralno avtoriteto svojega škofa.