Spričo veličine milosti in duhovniške službe so sveti učitelji čutili nujen klic k spreobrnjenju, da bi z vsem svojim življenjem ustrezali njemu, čigar zakrament jih postavlja za služabnike. Tako sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklika:
Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali (or. 2,71). Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni se nahajamo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč (pr.t. 74). /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/ branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj in, da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje (p.t.73).
Sveti župnik iz Arsa pravi: "Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji"... "Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni"... "Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca" (Nodet, Jean-Marie Vianney 100).