Domov/Katekizem/KKC 1549

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1549

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › II. Zakrament svetega reda v odrešenjskem Božjem načrtu

1547

Čeprav je službeno ali hierarhično duhovništvo škofov in duhovnikov ter skupno duhovništvo vseh vernikov "eno in drugo, vsako na svoj poseben način, deležno edinega Kristusovega duhovništva, se vendarle med seboj bistveno razlikujeta, čeprav sta "naravnani drugo na drugo" (C 10). V kakšnem smislu? Medtem ko se skupno duhovništvo vernikov uresničuje v razvijanju krstne milosti, življenja iz vere, upanja in ljubezni, življenja po Duhu, pa je službeno duhovništvo v službi skupnega duhovništva in je usmerjeno na razvijanje krstne milosti vseh kristjanov. Službeno duhovništvo je eno od sredstev(?), po katerih Kristus nenehno gradi in vodi svojo Cerkev. Zaradi tega se prenaša naprej po posebnem zakramentu, zakramentu svetega reda.

In persona Christi Capitis (V osebi Kristusa-glave)...

1548

V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je Kristus sam navzoč svoji Cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrenjske daritve, učitelj resnice. To izraža Cerkev, ko pravi, da duhovnik v moči zakramenta svetega reda deluje "in persona Christi Capitis" (prim. C 10,28; B 33; Š 11; D 2,6):

Isti duhovnik Kristus Jezus je tisti, čigar vlogo v resnici opravlja njegov služabnik. Če je namreč le-ta zaradi duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel, upodobljen po vJlikem duhovniku Kristusu, tedaj ima oblast, da deluje v moči Kristusa samega, katerega ponavzočuje ("virtute ac persona ipsius Christi") (Pij XII., enc. "Mediator Dei").

Christus est fons totius sacerdotii: nam sacerdos legalis erat figura ipsius, sacerdos autem novae legis in persona ipsius operatur". "Kristus je studenec celotnega duhovništva: kajti duhovnik pod postavo je bil njegova predpodoba, duhovnik nove postave pa deluje v njegovi osebi" (sv.Tomaž Akv., s.th. 3,22,4).

1549

Po posvečenih nositeljih cerkvene službe, zlasti po škofih in duhovnikih, postane navzočnost Kristusa kot poglavarja Cerkve vidna sredi skupnosti verujočih (prim. C 21). Po lepem izrazu sv. Ignacija Antiohijskega je škof "typos tou Patros": škof je kakor živa podoba Boga Očeta (trall. 3,1; prim. magn. 6,1).

1550

Te Kristusove navzočnosti v posvečenem nositelju cerkvene službe ne smemo razumevati tako, kakor da bi bil le-ta zavarovan zoper vse človeške slabosti, duha gospodovalnosti, zmot, celo greha. Moč Svetega Duha ne jamči na isti način za vsa dejanja nositeljev cerkvene službe. Medtem ko je pri zakramentih to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti, pa obstajajo mnoga druga dejanja, kjer človeški odtis nositelja službe pušča sledove, ki niso vselej znamenje zvestobe evangeliju in ki morejo zaradi tega škodovati apostolski rodovitnosti Cerkve.

1551

To duhovništvo je službeno. "Ta naloga, ki jo je Gospod zaupal pastirjem svojega ljudstva, je pravo služenje" (C 24). V celoti se nanaša na Kristusa in na ljudi. V celoti je odvisno od Kristusa in njegovega edinega duhovništva; in postavljeno je bilo v korist ljudi in cerkvene skupnosti. Zakrament svetega reda priobčuje "sveto oblast", ki ni katera druga kakor Kristusova oblast. Izvajanje te avtoritete (oblasti?) se mora torej meriti po vzoru Jezusa Kristusa, ki se je iz ljubezni napravil za zadnjega in za služabnika vseh (prim. Mr 10,43-45; 1 Pt 5,3). "Gospod je jasno dejal, da je skrb, izkazovana njegovi čredi, dokaz ljubezni do njega" (sv. Janez Krizostom, sac. 2,4; prim. Jn 21,15-17).

"V imenu vse Cerkve"