"Bolnike ozdravljajte" (Mt 10,8). Cerkev je prejela to nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. Cerkev veruje v oživljajočo navzočnost Kristusa, zdravnika duš in teles. Ta navzočnost je posebno dejavna prek zakramentov in na čisto poseben način prek evhartistije, kruha, ki daje večno življenje (prim. Jn 6,54.58), in pri katerem sv. Pavel nakazuje povezavo s telesnim zdravjem (prim. 1 Kor 11,30).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › I. Njegovi temelji v odrešenjskem načrtu
Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: "Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni" (Jak 5,14-15). Izročilo je spoznalo v tem obredu enega izmed sedmih zakramentov Cerkve (prim. DS 216; 1324-1325; 1695- 1696; 1716-1717).
Zakrament bolnikov
Cerkev veruje in izpoveduje, da obstaja med sedmimi zakramenti en zakrament, ki je posebej namenjen za krepčanje tistih, ki jih preiskuša bolezen: bolniško maziljenje:
To sveto maziljenje bolnikov je naš Gospod Jezus Kristus postavil kot resnični in pravi zakrament nove zaveze. In sicer je nakazan pri Marku (Mr 6,13), apostol Jakob, Gospodov brat, pa ga je vernikom priporočil in razglasil (prim. Jak 5,14-15) (Trid.konc.: DS 1695).
V liturgičnem izročilu, tako vzhodnem kokor zahodnem, imamo od davnine pričevanja o maziljenjih bolnikov, izvršenih z blagoslovljenim oljem. V potekanju stoletij so bolniško maziljenje podeljevali bolj in bolj izključno tistim, ki so bili na tem, da umro. Zato je dobilo ime "poslednje maziljenje". Kljub temu razvoju bogoslužje nikoli ni opustilo prositi Gospoda, da bi bolnik ozdravel, če je to ugodno za njegovo zveličanje (prim. DS 1696).
Apostolska konstitucija "Sacram unctionem infirmorum" z dne 30. novembra 1972, je v skladu z 2. vatikanskim koncilom (prim. B 73) določila, da se je odslej treba v rimskem obredu držati naslednjega:
Zakrament bolniškega maziljenja se podeljuje nevarno bolnim osebam, tako da jih mazilimo na čelu in na rokah s pravilno blagoslovljenim - oljčnim ali drugim rastlinskim -oljem in samo enkrat rečemo: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotljivem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha, odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi" (prim. ZCP, kan. 847, & 1).
V primeru hude bolezni...