Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati, s tem, da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt, da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče "starega človeka" in obleče "novega človeka" (prim Ef 4, 24).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › X. Odpustki
V. občestvu svetih
Kristjan, ki se trudi, da bi se očistil svojega greha in se s pomočjo božje milosti posvetil, ni osamljen. "Življenje posameznih božjih otrok je v Kristusu in po Kristusu povezano z življenjem vseh drugih krščanskih bratov s čudovito vezjo v nadnaravni edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa kakor v eni sami skrivnostni osebi" (Pavel VI., ap.konst."Indulgentiarum doctrina" 5).
V občestvu svetih, to se pravi "med verniki, ki so že v nebeški domovini, tistimi, ki se v vicah pokorijo za svoje grehe, in tistimi, ki še na potujejo na zemlji, obstoji neprestana vez ljubezni in obilna izmenjava vseh dobrin" (prav tam). V tej čudoviti izmenjavi svetost enega koristi drugim mnogo bolj, kakor pa je greh enega mogel povzročiti škodo drugim. Tako omogoča zatekanje k občestvu svetih skesanemu grešniku, da je hitreje in učinkoviteje očiščen kazni za greh.
Te duhovne dobrine občestva svetih imenujemo tudi zaklad Cerkve, "ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč je to neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem se nahajajo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja (prim. Heb 7,23-25; 9,11-28)".
"Razen tega spada k temu zakladu zares neizmerna, neprecenljiva in vedno nova vrednost, kakršno imajo pred Bogom molitve in dobra dela blažene Device Marije in vseh svetih, ki so s pomočjo Kristusovih milosti hodili po njegovih stopinjah, se posvetili in dovršili delo, ki so ga prejeli od Očeta. Ko so delali za svoje zveličanje, so prispevali tudi k zveličanju svojih bratov v edinosti skrivnostnega telesa" (Pavel VI., ap. konst."Indulgentiarum doctrina" 5).