Cerkev ve, da že zdaj Gospod prihaja v svoji evharistiji, in da je tukaj, sredi med nami. Vendar je ta navzočnost zastrta. Zaradi tega obhajamo evharistijo "pričakujoč blaženo upanje in prihod Odrešenika, našega Jezusa Kristusa" (mašna molitev po očenašu (embolizem); prim. Tit 2,13) in prosimo, da bi v njegovem kraljestvu vsi skupaj in vekomaj uživali božjo slavo. "Tedaj boš otrl vsako solzo z naših oči, ker bomo tebe, svojega Boga, gledali, kakršen si; tebi bomo podobni na vse veke in te bomo brez konca hvalili po našem Gospodu Jezusu Kristusu" (RiM, Tretja evharistična molitev).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › VII. Evharistija – poroštvo prihodnje slave
Za to veliko upanje, upanje na novo nebo in novo zemljo, kjer bo prebivala pravičnost (prim. 2 Pt 3,13), nimamo trdnejšega poroštva, razložnejšega znamenja, kakor je evharistija. Kajti vsakokrat, ko se obhaja ta skrivnost, "se izvršuje delo našega odrešenja" (C 3) in tedaj "lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno" (sv. Ignacij Antiohijski, Eph. 20,2).
Na kratko
Jezus pravi: "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje..., ostane v meni in jaz v njem" (Jn 6,51.54.56).
Evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na svoje telo, ki je Cerkev.
Evharistično obhajanje vedno vsebuje: razglašanje božje besede, zahvalo Bogu Očetu za vse njegove dobrote, predvsem za to, da nam je poslal svojega Sina, posvetitev kruha in vina in udeležbo pri liturgičnem obedu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Te prvine sestavljajo eno samo kultno (bogočastno) dejanje.