Cerkvene skupnosti, ki so izšle iz reformacije in so ločene od katoliške Cerkve, "zlasti zaradi pomanjkanja zakramenta svetega reda niso ohranile pristne in neokrnjene stvarnosti evharistične skrivnosti" (E 22). Zaradi tega medsebojno pripuščanje k evharističnemu občestvu (intercommunio) s temi skupnostmi za katoliško Cerkev ni mogoče. Vendar pa te cerkvene skupnosti "pri sveti večerji v obhajanju spomina Gospodove smrti in vstajenja izpovedujejo, da se tu označuje življenje v občestvu s Kristusom in pričakujejo drugega Kristusovega prihoda v slavi" (E 22).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › VII. Evharistija – poroštvo prihodnje slave
Kadar nastopi kaka velika potreba, tedaj po sodbi ordinarija morejo katoliški nositelji cerkvene službe podeliti zakramente (evharistijo, pokoro, bolniško maziljenje) drugim kristjanom, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, vendar le tistim, ki prosijo zanje popolnoma svobodno: tedaj je potrebno, da razodevajo katoliško vero glede teh zakramentov in da so pripravljeni (disponirani), kakor se zahteva (prim. ZCP, kan. 844,&4).
VII. Evharistija – poroštvo prihodnje slave
V starodavni molitvi Cerkev pozdravlja evharistično skrivnost: "O, sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave." Če je evharistija spomin (memoriale) Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom (prim. RiM, Prva evharistična molitev: Supplices te rogamus), potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave.
Pri zadnji večerji je Gospod sam obrnil pogled svojih učencev naproti dovršitvi velike noči (pashe) v božjem kraljestvu: "Povem vam: poslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta!" (Mt 26,29; prim. Lk 22,18; Mr 14,25). Vsakokrat se Cerkev, ko obhaja evharistijo, spominja te obljube in njen pogled se obrača k njemu, "ki pride" (Raz 1,4). V svoji molitvi kliče po njegovem prihodu: "Maranata" (1 Kor 16,22), "Pridi, Gospod Jezus" (Raz 22,20), "Naj pride tvoja milost in naj prejde ta svet!" (Didahe 10,6).
Cerkev ve, da že zdaj Gospod prihaja v svoji evharistiji, in da je tukaj, sredi med nami. Vendar je ta navzočnost zastrta. Zaradi tega obhajamo evharistijo "pričakujoč blaženo upanje in prihod Odrešenika, našega Jezusa Kristusa" (mašna molitev po očenašu (embolizem); prim. Tit 2,13) in prosimo, da bi v njegovem kraljestvu vsi skupaj in vekomaj uživali božjo slavo. "Tedaj boš otrl vsako solzo z naših oči, ker bomo tebe, svojega Boga, gledali, kakršen si; tebi bomo podobni na vse veke in te bomo brez konca hvalili po našem Gospodu Jezusu Kristusu" (RiM, Tretja evharistična molitev).