"Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22; prim. C 16; M 7). Vsak človek, ki ob nepoznanju Kristusovega evangelija in njegove Cerkve išče resnico in izpolnjuje božjo voljo, kolikor jo spozna, more biti zveličan. Mogoče je predpostavljati, da bi taki ljudje imeli izrečno željo po krstu, če bi poznali njegovo potrebnost.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 1. člen: Zakrament krsta › VII. Krstna milost
Glede otrok umrlih brez krsta, Cerkev ne more drugega kakor zaupati božjemu usmiljenju, kakor to dela pri pogrebnem obredu zanje. Veliko usmiljenje Boga, ki hoče, da se zveličajo vsi ljudje (prim. 1 Tim 2,4), in Jezusova nežna ljubezen do otrok, ki ga je nagnila, da je rekel: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite" (Mr 10,14), nam dovoljujeta upati, da je neka pot za zveličanje otrok, umrlih brez krsta. Toliko nujnejši je tudi klic Cerkve, naj ne preprečujemo malim otrokom priti h Kristusu po daru svetega krsta.
VII. Krstna milost
Različni učinki krsta so naznačeni s čutom dojemljivimi prvinami zakramentalnega obreda. Potapljanje v vodo kliče v spomin simboliko smrti in očiščenja, pa tudi prerojenja in prenovljenja. Dva poglavitna učinka sta torej očiščenje grehov in novo rojstvo v Svetem Duhu (prim. Apd 2,38; Jn 3,5).
V odpuščanje grehov...
S krstom se odpustijo vsi grehi, izvirni greh in vsi osebni grehi kakor tudi vse kazni za greh (prim. DzS 1316). Resnično ne ostane v tistih, ki so bili prerojeni ničesar takega, kar bi jim preprečevalo vstop v božje kraljestvo: niti Adamov greh, niti osebni greh, niti posledice greha, od katerih najhujša je ločenost od Boga.
Vendar ostanejo v krščencu neke časne posledice greha, kakor so trpljenje, bolezen in smrt ali življenju lastne krhkosti, kakor so to značajske slabosti itn., pa tudi ona nagnjenost h grehu, ki ji izročilo pravi poželjivost, ali, rečeno v prispodobi "netivo greha" ("fomes peccati"): "Ker pa je poželjivost puščena za boj, ne more škodovati tistim, ki ne privolijo vanjo in se ji s Kristusovo milostjo pogumno upirajo. Nasprotno, 'če kdo tekmuje, ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih' (2 Tim 2,5)" (trid. k., DzS 1515).
"Nova stvar"