V bogoslužju vzhodnih Cerkva je to pokrstno maziljenje zakrament birme. V rimskem bogoslužju to maziljenje naznanja neko drugo maziljenje s sveto krizmo, ki ga bo podelil škof: zakrament birme, ki tako rekoč "potrdi" in dopolni krstno maziljenje.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 1. člen: Zakrament krsta › III. Kako obhajamo zakrament krsta?
Belo oblačilo naznačuje, da je krščenec "oblekel Kristusa" (prim. Gal 3,27): vstal je s Kristusom. Sveča, prižgana ob velikonočni sveči, pomeni, da je Kristus razsvetlil novokrščenca. Krščeni so v Kristusu "luč sveta" (Mt 5,14; prim. Flp 2,15).
Novokrščenec je sedaj božji otrok v edinorojenem Sinu. Izgovarjati sme molitev božjih otrok: Oče naš.
Prvo evharistično obhajilo. Ko je novokrščenec postal božji otrok, oblečen v svatovsko obleko, je pripuščen k "Jagnjetovi poročni gostiji" in prejme hrano novega življenja, Kristusovo telo in kri. Vzhodne Cerkve ohranjajo živo zavest enote uvajanja v krščanstvo, ko podelijo sveto obhajilo vsem novokrščencem in birmancem, tudi malim otrokom, spominjajoč se Gospodove besede: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite" (Mr 10,14). Latinska Cerkev, ki prihranja pristop k svetemu obhajilu tistim, ki so dosegli dobo razumevanja, izraža naravnanost krsta k evharistiji s tem, da se novokrščeni otrok približa oltarju za molitev očenaša.
Slovesni blagoslov sklene obhajanje krsta. Ob krstu novorojencev ima posebno mesto blagoslovitev matere.
IV. Kdo more prejeti krst?
"Krst more prejeti vsak človek in samo človek, ki še ni krščen" (ZCP, kan. 864; ZVCP, kan. 679).