Z zakramentom svetega reda posvečena cerkvena služba ali službeno duhovništvo (C 10) je v službi krstnega duhovništva. Službeno duhovništvo jamči za to, da je v zakramentih Kristus sam tisti, ki deluje po Svetem Duhu v prid Cerkve. Odrešenjsko poslanstvo, ki ga je Oče zaupal svojemu učlovečenemu Sinu, je bilo zaupano apostolom in po njih njihovim naslednikom: ti prejmejo Jezusovega Duha, da delujejo v njegovem imenu in v njegovi osebi (prim. Jn 20,21-23; Lk 24,47; Mt 28,18-20). Tako je z zakramentom svetega reda posvečeni duhovnik zakramentalna vez, ki liturgično dejanje povezuje s tem, kar so govorili in delali apostoli, in prek njih s tem, kar je govoril in delal Kristus, izvir in temelj zakramentov.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 2. člen: Velikonočna skrivnost v zakramentih Cerkve › III. Zakramenti vere
Trije zakramenti, to je krst, birma in sveti red podeljujejo razen milosti tudi (zakramentalno) neizbrisno znamenje ali "pečat", po katerem je kristjan deležen Kristusovega duhovništva in pripada Cerkvi v skladu z različnimi stanovi in vlogami. Ta - po Svetem Duhu realizirana - upodobitev po Kristusu in po Cerkvi je neizbrisna, neuničljiva (tridentinski koncil: DS 1609). Za vedno ostane v kristjanu kot pozitivna dispozicija (razpoloženje) za milost, kot obljuba in jamstvo božjega varstva in kot poklicanost k bogočastju in k služenju Cerkvi. Teh zakramentov torej ni mogoče nikdar ponavljati.
III. Zakramenti vere
Kristus je poslal svoje apostole, da bi "v njegovem imenu ... oznanjali vsem narodom spreobrnjenje ... v odpuščanje grehov" (Lk 24,47). "Naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19). Poslanstvo krščevanja, torej zakramentalno poslanstvo, je vključeno v poslanstvu evangeliziranja, kajti na zakrament je človeka treba pripraviti z božjo besedo in z vero, ki je pritrditev tej besedi:
Božje ljudstvo se najprej zbira po besedi živega Boga ... V občestvu kristjanov se ... zahteva oznanjevanje besede pri delitvi zakramentov; saj gre tu za zakramente vere, ki se z besedo rodi in v njej dobiva hrano (D 4).
"Zakramenti so naravnani na posvečevanje ljudi, na graditev Kristusovega telesa in na božje češčenje; kot znamenja pa imajo tudi nalogo poučevanja. Vero zakramenti ne le predpostavljajo, ampak jo z besedami in rečmi tudi hranijo, krepijo in izražajo - zato se imenujejo zakramenti vere" (B 59).
Vera Cerkve obstaja predhodno pred vero vernika, ki je povabljen, da jo sprejme. Kadar Cerkev obhaja zakramente, izpoveduje od apostolov prejeto vero. Odtod stari rek: "lex orandi, lex credendi" (ali: "legem credendi lex statuat supplicandi", po Prosperju Akvitanskemu, ep. 217, 5. stol.). Postava molitve je postava verovanja. Cerkev veruje tako, kakor moli. Liturgija je sestavna prvina svetega in živega izročila (prim. BR 8).